26. okt. 2017

Prince of Darkness (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Okultna nadnaravna grozljivka mojstra Johna Carpenterja (kot njegov povratek k temu žanru in neodvisni produkciji) predstavlja srednji člen v "Apokaliptični trilogiji", ki jo začne ledeno klavstrofobični Stvor (1982) in zaključi lovecraftovska bizarka In the Mouth of Madness (1995). Tako kot marsikateri njegov umotvor je bil film ob splovitvi deležen ušivega kritiškega sprejema (četudi je bil finančno uspešen), vendar je pozneje med oboževalci žanra na videotržišču prerastel v kultno klasiko. V pričakovanju Samhaina 2017, še enem razmeroma zanikrnem letu za filmski horror, bo ravno pravšnji kandidat za nostalgično obujanje spominov.

Carpenter ga je v vsega mesecu dni za tri milijone zelencev posnel v Los Angelesu, potem ko so njegovo zgodbo navdihnila spoznanja fizike subatomskih delcev ter znanstvene domneve kvantne mehanike o materiji in anti-materiji. (Pod scenarij je podpisan s psevdonimom Martin Quatermass, kot poklon britanskemu piscu Nigelu Knealu in njegovemu televizijskemu liku s programa BBC profesorju Bernardu Quatermassu.) Morda so ga spodbudili tudi trendovski motivi alternativnih stanj prvinske zavesti in vpliva tehnologije na biološko komponento tipa Altered States (1980) Kena Russella ali celo zgodnje Cronenbergove metamorfoze (Shivers) ter v zločesto manipulativnih vesoljcih utelešena družbeno-politična prispodoba sistemske preganjavice (Invasion of the Body Snatchers). Carpenter je v osnovnih idejah (religija ali folklora proti znanstvenemu principu) deloma posnemal tudi sebe iz nekaterih prejšnjih projektov, recimo podobno spregledanega Halloween III: Season of the Witch (1982), kjer pa je namesto režije prevzel producentske vajeti.



Za sodelovanje pri projektu se je navdušil sam razvpiti rokovski zvezdnik Vincent Damon Furnier oziroma Alice Cooper (čigar menedžer Shep Gordon je bil tudi izvršni producent filma), ki je posebej zanj spisal istoimensko skladbo in v vlogi enega od tajinstvenih brezumnih klatežev celo uporabil neki svoj odrski rekvizit (s katerim krvavo nasadi enega od protagonistov). Med Carpenterjevimi starimi sodelavci (s čimer je želel zmanjšati stroške glumaških honorarjev) sta se vrnila Victor Wong in Dennis Dun (Big Trouble in Little China) ter slavni Donald Pleasence (Halloween, Escape from New York), ljubitelji televizijske nanizanke iz osemdesetih Simon & Simon (njegov soigralec je bil Gerald McRaney) pa lahko v osrednjem liku brkatega postdiplomskega študenta fizike prepoznamo še tedaj priljubljenega blondinca Jamesona Parkerja.

It's your disbelief that powers him. Your stubborn faith in ... common sense. It allows his deception. He lives in the smallest parts of it. In the atoms. Smaller ... invisible. He lives in all of it. In the sum of its parts. We must translate this book. You must prove it scientifically, to convince the outside world.

Motiv večnega arhetipskega zla, ki z nezaznavno frekvenco v svet pošilja destruktivne vibracije čistega kaosa (in se mu niti vera niti znanost ne moreta zoperstaviti) se bolj kot kozmična lovecraftovska groza (Re-Animator, From Beyond, The Void) odraža na materialni ravni fizikalnih delcev in zloveščih portalov v vzporedne dimenzije (kakršen je simbolni pomen ogledala ali pa denimo televizijskega zaslona v Poltergeistu) ter davnih prišlekov iz vesoljskih prostranstev, kar je bil tedaj razmeroma nov koncept. (Speče zlo naj bi vnovič obudil curek subatomskih delcev iz nedavno odkrite supernove.) Iz žanrske zapuščine osemdesetih so pozneje črpali ideje umotvori kot vesoljščina Event Horizon (ki meša kontekst otipljive znanosti in peklenskih razsežnosti onkraj znane newtonovske paradigme) ali dantejevska stripovska srhljivka Constantine (ki se za prehod v sfero okultnega poslužuje znanstvenih postopkov) ali postapokaliptična fantazija Twelve Monkeys (ki za nezavedno hiper-medijsko komunikacijo uporablja šifrirana sanjska svarila skozi čas) ali Stigmata (ki skuša kvantificirati in analizirati predpostavke religije) ali celo novejši Midnight Special (ki v teoloških dogmah kompenzirane koristoljubne vzgibe upravičuje z napredno tehnologijo visoko razvite zunajzemeljske civilizacije). Carpenterjev Princ teme je značilno stilizirana, mestoma nekoherentna zmes različnih kinematografskih motivov: starodavna knjiga z "navodili" mističnih obredov za obuditev demonske sile (glej tudi Evil Dead), iz vesoljske neskončnosti na Zemljo prispelo zlo v zeleno amorfni obliki potomca anti-Boga (nasprotnega pola snovi oz. sebstva anti-materije), posvečena bratovščina duhovnikov, ki stoletja varuje ezoterično skrivnost (poznejši žanrski stereotip), s curki telesnih tekočin prenešeni "virus zla" in psihosomatski nadzor nad umom zombificiranih ljudi, žrtvovanje "poslednje device" oziroma nedolžne junakinje za višje cilje (glej tudi The Final Girls), predvsem pa jasno izražen duhovni nazor izpričanega ateista Carpenterja, ki v verskih zapovedih vidi sredstvo za manipulacijo, podreditev in poneumljanje ljudi. (Pa še prav ima.) Vendar nikakor ni odkrito ideološki; četudi je mestoma rahlo sirast (oh ja) in v skladu s tradicijo improvizirane B-produkcije včasih pripovedno nedosleden (ali pa interpretacijo nekaterih delov namenoma prepušča gledalcu), nas o morebitnem koncu sveta učinkovito straši z morbidno, morasto nadstvarno vzdušnostjo ter elektronsko glasbeno podlago in hipnotično zvočno kuliso (kot ponavadi lastnoročno sestavljeno v sodelovanju z Alanom Howarthom), ki kot kakšno subliminalno sporočilo človeku sčasoma zlezeta pod kožo.

You will not be saved by the Holy Ghost. You will not be saved by the God Plutonium. In fact ... YOU WILL NOT BE SAVED!

Ni komentarjev:

Objavite komentar