17. nov. 2017

Bitch (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Škotska igralka in producentka Marianna Palka je z nenavadnim indie prvencem Good Dick (2008) kot režiserka tisto leto opozorila nase na festivalu Sundance; s soigralcem in poznejšim rednim sodelavcem Jasonom Ritterjem (sinom priljubljenega pokojnega komika) sta upodobila mesena, poistovetljiva osrednja lika, ki v vzajemni interakciji doživita pomenljiv osebnostni in značajski razvoj. Prikaz sodobnih odnosov in moško-ženskih relacij je pogost motiv filmske ustvarjalke, h kateremu se Palka vrača tudi tokrat. Medtem ko se v svetovnih kinodvoranah vrti nadaljevanje formulaične komedije o porednih nogometnih mamah, politično (ne)korektne šablone klišejskih hollywoodskih puhlic, je mlada režiserka vnovič prikazala nekaj podobnega — vendar povsem drug(ačn)ega.



Koncept je preprost in neposreden: čustveno in telesno izčrpana, frustrirana mati štirih razgrajaških otrok Jill (Marianna Palka), ki jo sebični in plehki karieristični mož Bill (Jason Ritter) zanemarja ter ji prepušča vse obveznosti gospodinjstva, obenem pa že dlje vara s svojo čedno tajnico, preprosto ne more več. Njene stiske in nemočnega klica na pomoč ne sliši nihče; le neki sosedov pes jo vztrajno opazuje z ulice. Tudi soprog z njo ravna kot z lastnino, no ja, resda skrbno in olikano, nekako tako kot z ubogljivo psico. Celo njen samomor, ko se skuša z moževim pasom obesiti na lestenec v jedilnici, se patetično izjalovi. Bill, ki se kot ponavadi vrne domov šele pozno zvečer, ne opazi ničesar. Že tako načeta, psihično strta Jill se v kratkem času, ki sledi, dokončno zlomi.

Naslednjega dne je ni nikjer. Svojci jo zaman iščejo, Bill pa mora za en dan prevzeti njeno vlogo razvažanja otrok v šolo, o čemer ta tepec nima pojma. V službi se dogajajo dramatične spremembe in če se v kritičnem trenutku ne bo izkazal, bo z udobnim in lagodnim predmestnim življenjem konec. Kje neki je Jill in kako mu je lahko naložila vse to sranje z otroki in hišo, ta kuzla prekleta?

Naposled otroci najdejo svojo mater. Jill je bila ves ta čas v kleti, v temi. Na vseh štirih renči, praska in laja, povsem gola se v očitno brezumnem stanju valja v lastnih iztrebkih ter se kot stekla žival zaganja v vsakogar, ki se ji skuša približati. Kaj se dogaja? Se ji je prav res zmešalo? In kaj bodo zdaj z njo?



Tematska in simbolna plat satirične črne komedije sta že z naslovno prispodobo dovolj jasni, glumaški nastop same Palke je neustrašen in razvojni lok Ritterjevega lika sočutno prepričljiv. Težava je le v scenariju in dramaturški liniji, ki v drugi polovici vidno opeša — oziroma kolebajoča žanrska podoba filma, ki se začne kot obešenjaška situacijska burka (z Billom, ki se v starševski vlogi nikakor ne znajde), pozneje pa prevesi v družinsko melodramo o psihičnih težavah in iskanju ravnovesja. Z absurdnimi figurami avtoritet v podjetju (zabavni Roger Guenveur Smith), potrteti svojcev in zdravnikov ter nedodelanim psihosocialnim ozadjem (ko nikoli ne izvemo, kakšna sta bila zakonca včasih), se avtorica ne more odločiti, ali se njena pripoved odvija v realnem svetu ali zgolj v groteskni stripovski paraleli (podloženi z neenakomerno in mestoma neubrano glasbeno kuliso). To žal potegne za seboj tudi razmerja med liki in premise, ki v tem kontekstu včasih delujejo prikladno instantno in naivno. Nazadnje vendarle ostane dovolj mesa za kritičen opomnik o patriarhalnosti in spolno pogojenih nesorazmerjih (in v spomin se usedejo tudi sila doživete, simpatetične igralske predstave), čeprav bi bilo za celostno doživetje bolje, ako bi slog zgodbe ostal na abstraktni ravni duhovite satirične farse — četudi bi s feminističnimi poudarki delovala smešno pretirano.

Ni komentarjev:

Objavite komentar