2. nov. 2017

It: Chapter One (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Menda se Američani izpričano bolj bojijo klovnov kot klimatskih sprememb ali lastne smrti. (In vendar njihovo globalno franšizo hitre hrane oglašuje rdečelasa maskota Ronald McDonald.) K oblikovanju arhetipa strašljivega šaljivca, ki za belo masko z rdečim nasmehom skriva sprevržena nagnjenja in morilsko slo, je verjetno prispeval resnični primer Johna Wayna Gacyja iz Illinoisa oziroma "klovna Poga" na dobrodelnih zabavah, ki je v letih 1972—1978 surovo umoril več kot 30 otrok in mladostnikov. Morda je zločinska afera navdihnila tudi Stephena Kinga, ki si je za antagonista svojega romana Tisto leta 1986 sicer zamislil nekakšnega trola, a ga je potem vendarle odel v podobo tedaj priljubljenega televizijskega klovna Boza. Dvolična figura (za cirkuškim burkačem zakrinkanega) večnega zla je sčasoma prerasla v popkulturno ikono ter simbol mračnih plati človeške izkušnje, ki za veselo zunanjostjo skriva krutost, sadizem in brezčutnost (glej tudi: The Devil's Rejects). Stephen King je govoril o zlu, ki se razrašča za pročelji dekadentnih predmestij in odmaknjenega zakotja; kaže se v psihopatologiji družbe, nemoralnosti in predsodkih, neuravnovešenosti odraslih, starševskem zlorabljanju otrok ter izživljanju nad šibkejšimi.

Že Stephen King je vedel, da mesto morda terorizira morilski klovn, a resnično Zlo se skriva v tem, kako ljudje ravnajo s svojimi bližnjimi. Zlo je v tem, da pogledajo stran, da ignorirajo znake nasilja in zlorabe, ko je treba ohraniti fasado tihega, prijaznega mesteca. —Ana Jurc, MMC RTV SLO


Epsko zgodbo Stephena Kinga (na več kot 1100 knjižnih straneh) z vsemi pomenljivimi okoliščinami, mnogimi liki in relacijami med protagonisti je težko strniti v običajen celovečerec. Filmska priredba v dveh delih režiserja Tommyja Leeja Wallacea (Halloween III: Season of the Witch) si je vzela dovolj časa in substance, da bi verno poustvarila knjižni izvirnik. Istoimenska miniserija iz leta 1990 se tako vsaj v prvi polovici zdi ustrezen približek literarne prispodobe in v pošastnem klovnu Pennywisu (Tim Curry) dobro personalizira freudovske travme (izguba nedolžnosti, minljivost in strah pred smrtjo); vendar pripovedno in tematsko klavrno pogrne na vrhuncu ter med finalnim obračunom, kjer se dokončno izjalovi prikaz Kingovih abstraktnih konceptov in se srž neotipljivega zla utelesi v velikanskem ridikuloznem pajku. Razen tega so tedaj leteli očitki na slabo občuten kontekst zgodbe o tegobah odraščanja in otroškem prijateljstvu. Vse to je argentinski režiser Andrés Muschietti (Mama) po scenariju Chasa Palmerja, Caryja Fukunage in Garyja Daubermana sklenil nekoliko posodobiti (zgodba se namesto v 60-ih dogaja v retro-trendovskih 80-ih) in dramaturško zaokrožiti v sočuten značajski prikaz mladih neprivilegiranih junakov, ki se s skupnimi močmi uprejo zlu. Slednje mu je z odličnim castingom in avtentično predstavo sila poistovetljivih (neznanih) mulcev tudi uspelo; vsaj v tolikšni meri kot Robu Reinerju (This Is Spinal Tap, Misery, A Few Good Men) v še eni mladinski Kingovi zgodbi Stand by Me (1986).

Prej smo omenili serijo Stranger Things, ki je takoj poskrbela za kopico oboževalcev in je odlično mešala nostalgijo z inteligentnim pripovedovanjem zgodbe. Največji adut nove Kingove adaptacije so ravno glavni liki in igralci, ki jih upodabljajo. Da bi bila primerjava s prej omenjeno serijo še bolj na mestu, je tu tudi Finn Wolfhard, ki nastopa tako v filmu kot v seriji. Resda je zgodba ravno tako postavljena v osemdeseta, toda se ne naslanja tako močno na reference kot Netflixova serija, se pa podobno posveti svojim likom. V prvi polovici filma namreč režiser Andy Muschietti dobro predstavi sedmerico, ki se preko Pennywisa spopada s svojimi demoni in tako tudi gledalec spozna njihovo ozadje. —Jure Konestabo, Filmstart


Muschiettijev rimejk — predvidoma v dveh delih — je kot mainstreamovski kompromis med namigi na družbeno patologijo (namenjenimi odrasli publiki) in stereotipnim likom strašljivega klovna, ki skače iz projekcijskega platna (namenjenega mlečnozobemu občinstvu), uspel solidno in zadovoljivo, a brez posebnih pripovednih presežkov. Včasih je po nepotrebnem ekspliciten in skladno s knjižno predlogo sočno vulgaren (od tod presenetljiva cenzorska oznaka 'R'), mestoma tudi nepovezan in nejasen marsikod, kjer bi moral postreči s kontekstom — v izkrivljenem, čudaško omejenem in samozadostnem vzporednem svetu, kjer preprosto ni normalnih odraslih. Izkušeni ciljni skupini se ne bo zdel posebej kožo ježeč (zlasti s čedalje pogostejšimi klišeji in oportunističnimi -BU!- poskoki), prvinsko dojemljivi mlajši gledalci pa bodo (kljub sijajno karakterizirani skupini vrstnikov) ob mnogih nazornostih in preizkušenih žanrskih formulah verjetno spregledali najpomembnejši element Kingove parabole, večkrat utemeljen na grenkih izkušnjah samega pisatelja: edino pravo zlo se skriva v ljudeh. Je že tako, da so sodobni filmski ustvarjalci sicer spretni pri vizualizaciji in trendovskih strašljivih poudarkih (z nenadnimi glasnimi zvoki ter infantilno razlago strahov), vendar manj energije posvečajo simbolizmu, sporočilnosti in tematskemu ozadju. Kje so časi Kubrickovega Izžarevanja (1980) ali Hitchcockovega Psiha (1960)? Klovni pač niso tako nepopisno grozljivi (za vsakogar), veste.

3 komentarji:

  1. Popravek glede Johna W. Gacyja, ameriškega serijskega morilca, ki je bil morda navdih za Kingov roman: tip ni moril "kot klovn na dobrodelnih zabavah", pač pa mimo tega, v svoji hiši v chicaškem predmestju v svoji običajni podobi; da se je v istem obdobju oblačil v klovna Poga in obiskoval otroke po bolnišnicah, hkrati pa bil aktiven v lokalni veji demokratske stranke in se nekoč slikal celo s tedanjo ameriško prvo damo, je pač dalo celotnemu primeru še poseben "čar". Sicer pa resnična pošast, ravnokar berem odlično knjigo Killer Klown: The John Wayne Gacy Murders, pa sem o zadevi kar dobro poučen :-)

    Sicer pa je nova verzija IT-a eno veliko sranje, ki Kingov odlični roman skanibalizira do nerazpoznavnosti - zmaličeni liki, situacije in zapleti-razpleti so zgolj v službi cenenega poskakovanja (ob družbi pretežno mularije v kinodvoranah) in, seveda, brezsramenga pehanja po zaslužku (slednje je najbrž tudi namen za popolnoma nepotrebno prestavitev zgodbe v 80-ta - v knjigi se "otroška" polovica odvija v 50-ih -, ker je mularija v 80-ih v svetu showbiznisa, tudi po zaslugi huronskega uspeha Stranger Things, trenutno pač "in" & "šik".
    Originalna dvodelna miniserija iz l. '90 je v primerjavi z novim hipsterjevskim grozodejstvom (pa ne v pozitivnem smislu) material za žanrske Oskarje - in to kljub mestoma zastarelim specialnim efektom (ja, OK, pajek se res ni najbolje postaral, ampak glede na to, da predstavlja zgolj kake 4 % celotnega filma, njegove teže ni treba prenapihniti, kar počne 99 % površinskih recenzentov in komentatorjev po netu) ter omejitvam, ki jih s seboj prinaša TV-format. Da je Curryjev Pennywise mnogo prepričljivejši od nove CGI-jaste kreature, je še najmanjši problem. Stara verzija je srhljiva, narativno bogata, karakterno dodelana in v duhu ter splošni strukturi pripovedi izjemno sorodna Kingovi knjižni predlogi - vse tisto, skratka, kar IT 2017 definitivno NI. Kvaziadaptacija je tako zamujena priložnost, ki je, na žalost, sodeč po megauspehu, dosegla svoj namen in bojim se, da bomo v prihodnosti priča še večji količini sorodnega plitkega, plehkega, mase poneumljajočega žanrskega šodra.

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično, hvala za tako izčrpen, utemeljen komentar in seveda tudi za popravek. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ni za kaj, malenkost! Hvala tebi za tako odlično spletno stran z mnoštvom filmskih informacij in poglobljenimi, vedno argumentiranimi in zgledno zapisanimi mnenji - velika redkost v slovenskem prostoru (kjer je filmskega analfabetizma na pretek, zato pa toliko več površnosti in nabijanja "na prvo žogo") :-)

      Izbriši