13. nov. 2017

Radius (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kanadska filmska ustvarjalca in zakonca Caroline Labrèche ter Steeve Léonard sta po francosko govorečem prvencu, črni komediji Sans Dessein (2009), postregla s še enim teološko-etičnim miselnim eksperimentom v obliki neodvisnega projekta z zanimivo (znanstveno-)fantastično premiso. Gre za stiliziran filozofski konstrukt oz. teoretično cineastično parabolo, ki kajpak zahteva določen zamik nejevere (glej tudi filme Cube, Exam ali The Philosophers), vendar načenja sila zanimiva vprašanja o identiteti, krivdi in kozmičnem moralnem ravnovesju. Zgodba je v konceptu minimalistična in tematsko zamejena: Liam (Diego Klattenhoff) se po prometni nesreči sredi kanadskega podeželja zbudi brez spomina na pretekle dogodke in lastno življenje. Z le manjšo prasko se prebije do prvega obljudenega kraja in pozneje domov (svoj naslov in ime najde med dokumenti v denarnici), vendar povsod naleti na isti grozljiv prizor: trupla ljudi in živali s čudaško bledo mreno v očeh. Sprva misli, da gre za virusno epidemijo ali množično zastrupitev, vendar se kmalu izkaže srhljiva resnica: nepojasnjeno umre vsak človek ali žival, ki se mu približa ter se znajde znotraj določenega polmera okrog njega. Zmedeni in prestrašeni Liam se skrije in sklene pritajiti, medtem ko mediji poročajo o množičnih smrtih, dokler ne ugotovi, da je bila v tisto nesrečo vpletena še ena oseba: mlada neznanka (Charlotte Sullivan), prav tako brez spomina, ki podobno kot on išče odgovore o nedoumljivih dogodkih. Na njegovo "sevanje smrti" je očitno imuna — še več, v nezgodi je oba doletel isti pojav ali nekakšna fizična preobrazba, saj sta poslej usodno povezana: medtem ko on povzroča pogibel vsakogar v bližini, njena navzočnost znotraj tega radija nevtralizira smrtonosni učinek in rešuje življenja. Kaj se je zgodilo in kako bosta premagala neločljivo nasprotujočo si uganko? Predvsem pa: kakšna človeka sta bila v preteklosti in s čim sta si prislužila vlogo sejalca smrti in odrešiteljice?

Produkcijska vrednost je kljub nizkoproračunski improvizaciji solidna, tehnični vidik brezhiben in igralske predstave prepričljive. S postopnim razkrivanjem dogodkov in protagonistov ter občasnimi časovnimi prebliski (glej tudi Memento) se ohranja napetost in tvori dober dramaturški lok, ki iz golih konceptov tipa Blindness (2008) z dinamičnim dogajanjem prehaja v bolj žanrske in karakterno temačnejše tone. Pri tem pušča ob strani stereotipne vzorce in ne podcenjuje gledalca; kdor pričakuje oportunistično tehnično razlago in sprotna pojasnila (npr. o vesoljcih ali nadnaravnih pojavih), bo razočaran in ga bo enolična pripoved dolgočasila. Caroline Labrèche in Steeve Léonard nočeta streči vzorcem žanrske forme, temveč ostajata na abstraktni konceptualni ravni: ali človekovo osebnost in zmožnost morale tvorijo njegovi spomini (glej tudi Blade Runner), ali pa štejejo le dejanja in relacije v prihodnosti? Naj človek odgovarja in plača za zlonamerna dejanja, četudi se jih ne spominja? Se lahko pred objektivno pravično "kozmično (božjo) navzočnostjo" in pred lastno vestjo odkupi z žrtvovanjem? (Mirno spreglej letošnji The Shack, ker je absurden in plehek.) Nas usodno povezuje zakon karme oz. sosledje dejanj in posledic, ali pa ima človek ne glede na družbene instutucije svobodno voljo za krojenje usode (sebe in drugih)? Želel bi si bolj enakomernega stopnjevanja tenzije in nekoliko več časa za končno kontemplacijo; kljub temu pa (tudi) drugi celovečerec kanadskega dvojca nasiti um razmišljujočega, nekoliko zahtevnejšega opazovalca in — kljub nekaterim instantnim rešitvam in nekoliko klišejskem epilogu — upraviči pričakovanja o pomenljivem, substančnem doživetju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar