20. nov. 2017

RocknRolla (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Čudežni deček Guy Ritchie je s svojima brit-komičnima akcijskima kriminalkama Lock, Stock and Two Smoking Barrels (1998) ter Snatch (2000) hipoma opozoril nase: sarkastični mockney leporečnih londonskih socialcev, slikoviti alanfordovski liki, absurdne situacije med malimi (in večjimi) ribami v stripovsko karikiranem kriminalnem podzemlju ter sila dinamična dramaturgija, podložena s situacijsko glasbo in progresivno pospešeno montažo. V tretje in četrto mu pak ni šlo tako rado: izprdnil je skrpucali Swept Away (2002) ter Revolver (2005), šele s Sherlockom Holmesom (2009) in njegovim nadaljevanjem Igra senc (2011) se je vsaj približno vrnil na stara pota — k čemur so obilno prispevali živopisana scenografija in suvereni glumaški nastopi. Nostalgični vohunski umotvor Mož iz agencije U.N.C.L.E. (2015) se mi je pozneje zdel soliden, vendar brez vsakršnega presežka, dočim me fantazijska interpretacija Kralj Artur: legenda o meču (2017) praktično v ničemer ni zadovoljila. A še pred omenjeno zgodovinsko in kostumsko (retro)ekstravaganco je Ritchie — kakor v opravičilo ali namig gledalcem — posnel Rokenrolerja, še en žanrski izlet med sočne dialoge in zločeste ume namišljenih londonskih nepridipravov.
Če se ločiš od Madonne, začneš spet snemati zelo dobre filme. Okej, RocknRolla resda ni tako dober kot Snatch in Lock, Stock and Two Smoking Barrels, ali še bolje, RocknRolla obrača njune klišeje in prijeme, toda to ne pomeni, da je slab. Zelo kul je. [...] RocknRolla je strašno hiter film. Energičen, spontan, vizualno močan in tako zelo naspidiran, da Gerard Butler, lokalni in povzpetni lopovček One Two, in Thandie Newton, elegantna in zvita računovodkinja Stella, za seks porabita le pet sekund. Točno tako, RocknRolla je tako kul film, da seksa sploh ne rabi. In da lahko seks poreže na minimum. Sicer pa je zgodba tako zelo ostra in divja, da za seks sploh ni časa. —Iztok

One Two (Gerard Butler) je mali londonski gangster, ki hoče izgledati kul in pametno, pa ni — malce je poročen z Madonno, če razumete, kaj hočem reči. Ima kompanjona (Tom Hardy & Idris Elba), s katerima ju veže tisto, kar je več kot ljubezen in kar je boljše od hetero seksa — načrt. Jasno, načrt za rop, ki pa spodleti. Lahko bežiš, toda skriti se ne moreš. Na eni strani so ruski mafijci, ki te ubijejo že s tatujem — na drugi strani je mogočni boss (Tom Wilkinson), ki kot ravnatelj stare šole kontrolira rob podzemlja, po katerem se giblješ, in ki misli, da je Donald Trump. Tu je še femme fatale (Thandie Newton), ki ljubi eksces, pa zafiksani punker, eks celebrity (Toby Kebbell), ki je v taki krizi, da bi imel lahko svoj tabloid. —Marcel Štefančič, Mladina


S pripovedjo o sodobnih nepremičninskih malverzacijah in malih (ter večjih) anglo-gangsterjih, ki drug drugemu kradejo denar, da bi odplačali vzajemne dolgove, Ritchie reciklira stare in dodobra iztrošene motive, kot bi se želel pokloniti samemu sebi iz časov bolj domišljenih filmov (ob tem pa citirati tudi Tarantina in še koga); vse skupaj pušča občutek že videnega, postanega in spokojno prebavljenega. Igralska zasedba je tudi tokrat (naj)močnejša plat projekta (Gerard Butler, Tom Wilkinson, Thandie Newton, Mark Strong, Idris Elba, Tom Hardy, Toby Kebbell, Jeremy Piven), vendar je glumaški orkester izkoriščen le deloma in neenakomerno. Liki so povečini mlačni in brez posebnih značajskih potez (še najbolj izstopa Kebbell kot zafrustrirani, zasvojeni in nori glasbenik), njihova interakcija pa večinoma tudi ne presega rutinskih okvirov tovrstnega konteksta. Poleg razmeroma banalne (z denarnimi transakcijami nesmiselno zamotane) premise je največja težava tudi tematsko in pripovedno razdrobljena, omahujoča, spremenljiva, brezciljna tiraža protagonistov, kjer ni čisto jasno, kdo je pravzaprav osrednji junak (ali pripovedovalec) zgodbe: sprva se to zdi Butlerjev lik, nato se poudarek prevesi na desno roko (Strong) brezkompromisnega zločinca in glavnega antagonista (Wilkinson), nato pa v ospredje nenadoma spet pride podzgodba izginulega rokerja Johnnyja Quida (Kebbell) in ukradene slike, ki ga tako prevzame. Končni vtis je tako zgolj vaja v slogu in hitropotezna igra, namenjena sebi, ki niti za hip ne zbuja otipljivega občutka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar