5. nov. 2017

Wind River (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Razmeroma neznani ameriški igralec Taylor Sheridan je začel kariero v akcijskih serijah tipa Veronica Mars, Teksaški mož postave ter Sinovi anarhije, vendar je resnično poslanstvo (pri svojih štiridesetih) našel v pisanju scenarijev: pri akcijskem mamilarskem trilerju Sicario (2015) Denisa Villeneuva in pozneje pri kriminalnem neo-vesternu Hell or High Water (2016) Davida Mackenzieja se je odrezal fantastično ter pobral kopico prestižnih nagrad in nominacij. Njegov smisel za psihosocialno občuteno pripoved, prikaz vselej aktualnih družbenokritičnih tem, poistovetljiv značajski prerez likov in (multi)žanrsko ubranost je neprekosljiv (vsaj za ameriške razmere in merila). Opogumljen s kritiškim ter finančnim uspehom obeh omenjenih predhodnikov se je tokrat sklenil osebno preizkusiti tudi v režiji. In rezultat? Spet odličen, če mene vprašate.

Res je sicer, da je Sheridanov drugi celovečerec formalno zapakiran v žanrski izdelek, ki ima številne elemente krimisrhljivke, ki raziskuje skrivnostni umor. A njegovo delo o umoru dekleta v plemenskem rezervatu je izrazito hibridni žanrski film, v katerem ni težko razkriti vsaj še elementov neovesterna. Nanj nakazuje prav lik osrednjega protagonista, družbeno in intimno osamljenega lovca, ki, kot pravi sam, "preganja zveri" in v filmu kot kak odpadnik iz vesterna ob nemoči oblasti pravico vzame v svoje roke. —Denis Valič, MMC RTV SLO

Razen presunljive glasbene podlage starih sodelavcev, maestra Nicka Cava in njegovega kolega Warrena Ellisa (The Road, The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, Lawless, The Proposition), ter čudovite fotografije snemalca Bena Richardsona (Beasts of the Southern Wild) sta neverjetna krajina in naravno okolje tisto, kar odlikuje Sheridanovo filmsko elegijo: surova in neizprosna kulisa, skorajda lik v filmu, kjer se odvijata tragedija in eksistencialni obup nepomembnih človeških življenj. Zasnežene planjave visokogorja v Wyomingu, kjer stoji indijanski rezervat Wind River, vsekakor niso lagoden in prijazen kraj za življenje. Ljudje se predajajo privzgojeni inertnosti ter ujetosti v kulturno in socialno determiniranost, soočajo se z družinskimi preizkušnjami in sanjajo o tem, da bi odšli iz tihe, ledene neskončnosti. Otopeli stezosledec in lovec na zveri Cory Lambert (Jeremy Renner) se je vdal stvarnosti enolične eksistence in zavoženega (rasno mešanega) zakona po smrti starejše hčere. Za pripadnike staroselske skupnosti skorajda ni upanja o boljši prihodnosti; med žalostnim pogrezanjem v družbeno patologijo in kriminal se zaman opirajo na tradicionalne vzorce častitljive preteklosti, saj jih je čas povozil, zavrgel in potisnil vstran; med izmečke in stranske produkte uspešne ameriške paradigme — ki si med pijanskim pustošenjem po zakotju "dežele svobodnih" tako kot vselej prilašča vse, kar hoče, od naravnih virov do telesnih čarov mladih indijanskih deklet. Slednjim statistika tako ali tako ni naklonjena: tudi uradno ni znano, koliko jih izgine in kaj se zgodi z njimi. Oblastem in zakonu pač ni mar za usodo nižjih staroselskih kast; naj kar sami poskrbijo zase in za lastne zdrahe, da le ne motijo brezhibno podmazanega gospodarskega stroja, ki (tudi) na njihovih grobovih kuje sijajne ameriške sanje.

Rennerjev močan, a zlomljen Cory je igralski presežek, Olsen mu suvereno parira (skupaj sta igrala že v Maščevalcih), stranski liki pa minutaži navkljub ne dobijo prostora za razvoj. Največja odlika filma pa je njegova splošna realističnost, verjetnost, hladnost — če odvlečeš ustreljenega volka, bo za seboj puščal krvavo sled. Nihče nima vseh odgovorov, ni osladnega srečnega konca, ni izhoda — ne iz praznine, ki so jo za seboj pustili ljubi, ne iz bolečine, ne iz tega kraja, ki žre ambicioznost. Največji greh umorjene ni to, da je bila ob napačnem času na napačnem kraju, ampak to, da si je z zvezdnatimi očmi drznila sanjati o pobegu. Beg ni opcija, lahko le podležeš ali pa se s svojim strahom spogledaš iz oči v oči. Konec koncev volkovi ne ubijejo nesrečnih jelenov, ampak šibke, kot v nekem trenutku reče Cory. —Veronika Šoster, Filmstart

Želel bi si močnejše vloge indijanskih likov (zlasti v glumaški podobi Gila Birminghama in legendarnega Grahama Greena), saj je namig o pokroviteljskem in predsodkov polnem odnosu večinske dežele do staroselcev navsezadnje več kot očiten; in tudi vloga Elizabeth Olsen (Godzilla), ki jo je — roko na srce — sicer opravila dovolj prepričljivo, (mi) pušča nekoliko mešane občutke. Vendar je ob premočrtni dramaturgiji in avtentičnem tematskem ozadju celokupni vtis neokrnjen: Sheridan kot zgodovinska slaba vest belopolte Amerike prinaša streznjujoč opomnik, zavit v balado o žalovanju in duhovnem preživetju: med enakimi v hramu demokracije ter "domu korajžnih" so nekateri vendarle bolj enakopravni kot drugi.

4 komentarji:

  1. Zelo dober film. Brez odvečnega kadra, odlična glasba, zanimivo serviran razplet, dobra igra vseh, tudi Olsenova mi je tu kar všeč. Najboljša vloga Rennerja po Bombni misiji. Sheridan je očitno človek, od katerega lahko pričakujemo zanimive stvari.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sem naknadno videl, da sva ga oba gledala ob istem času in tudi doživljala podobno. Vsekakor film, ki ga lahko gledaš večkrat in (vsaj pri meni) to veliko pove. Obrtniško, vizualno, pripovedno in čustveno res izjemno. Samo da Sheridana ne bo premamila kuverta in kravatarski oportunizem; upam, da ostane pri svojih avtorskih in izpovednih močeh.

    OdgovoriIzbriši
  3. če dovoliš... Elizabeth Olsen ni dvojčica, temveč mlajša sestra dvojčic. Pošten film.

    OdgovoriIzbriši
  4. Res je. Lapsus. Popravljeno. :)

    OdgovoriIzbriši