8. dec. 2017

Detroit (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ameriške producentke, scenaristke in režiserke Kathryn Bigelow (v letih 1989—1991 tudi soproge stanovskega kolega Jamesa Camerona) bržčas ni treba posebej predstavljati. Sedmi umetnosti je zapustila nekatere zabavne ali pomenljive in vse pozornosti vredne izdelke, recimo deskarski (whoa) krimič Point Break (1991), karakterno sci-fi akcijado Strange Days (1995) ter politični triler Zero Dark Thirty (2012). Kot prva in doslej edina ženska v Hollywoodu je za sodobno vojno dramo The Hurt Locker (2008) med skupno šestimi zlatimi kipci prejela tudi oskarja za najboljšo režijo in najboljši film. S scenaristom Markom Boalom, prav tako dobitnikom oskarja za Bombno misijo, že kar redno sodelujeta; in tako je tudi pri drami, ki v skladu z zbranimi dokazi in znanimi dejstvi interpretira resnične dogodke v tragični noči s 25. na 26. julij 1967 v motelu Algiers med tedanjimi rasnimi nemiri v Detroitu, ko je policija zaslišala in se surovo znašala nad temnopoltimi mladeniči (med njimi sta bili tudi dve belski dekleti), nazadnje pa so nepojasnjeno obležali mrtvi trije mladi črnci. Zaradi pravnih okoliščin postopka in dejstva, da so bili sredi legalno določene policijske ure službeno na sledi ostrostrelcem in drugim oboroženim protestnikom, nihče od mož postave ni nikoli plačal za ta izprijeni zločin; v sodnem procesu, ki je sledil, so udeležene policiste oprostili vseh obtožb.

Dajmo si razjasniti pojme glede izraza 'Afro-Američani', ker mi gre že na živce. Termin je v osemdesetih populariziral črnski aktivist, politik in baptistični duhovnik Jesse Jackson, nakar so ga obče posvojili mediji in ameriška ter širša javnost. Gre za sprenevedavo, politično korektno izrazoslovje, ki v svoji apologetski sprevrženosti podpira zgodovinsko slabo vest (belopolte) Amerike in deluje kot hinavski socialni tampon v vse bolj absurdni amerikanizirani kulturi še vedno obstoječih nasprotij, predsodkov in rasne diskriminacije. To so seveda temnopolti Američani, ki imajo z Afriko približno toliko opraviti kot jaz ali ti, ki zdaj to bereš; resda so bili njihovi daljni predniki uvoženi sužnji s črne celine, ampak to je bilo pred več kot tisoč generacijami — kot če bi se Slovenci imenovali 'Moravski Slovani' ali kaj podobnega. Kdor izraz 'African Americans' tolmači kot 'Afro-Američani', je butalski šalabajzer oziroma neveden, površen, zanikrn prevajalec ali prevajalka (četudi velja upoštevati, da morda tega ne počne po lastni volji, temveč na željo svojega oportunističnega in še bolj ignorantskega urednika). Saj se razumemo? Če se ti zdi, da prav dojemaš ameriško angleščino in razumeš njene pomenske odtenke, se še enkrat zamisli, prav?

Ameriški filmi, ki tematizirajo stereotipe, predsodke in krivice zoper tabuizirane in preganjane družbene manjšine (istospolno usmerjene, duševne bolnike, skupnosti staroselcev, marginalizirane pripadnike drugih kultur), praviloma naletijo na veliko pozornost licemerne ameriške javnosti — iz zgoraj navedenih razlogov — in pogosto tudi žanjejo prestižne nagrade. Dramo režiserke Bigelow, ki je doživela skromen blagajniški uspeh, a je zato naletela na nalonjenost kritikov (kako predvidljivo), omenjajo kot enega (naj)boljših letošnjih filmov, ki naj bi bil kmalu okronan tudi z ustreznimi odličji. Film mi je bil všeč, a se z zdravo mero cinizma sprašujem, v kolikšni meri je te hvale opredelila percepcija tovrstnih "aktivističnih" podvigov in koliko je objektivnega vrednotenja dejanskega izdelka. Režiserka se je odločila za deloma neznano igralsko zasedbo in manj zveneča imena (ali pa čistunskemu Hollywoodu primanjkuje temnopoltih zvezdnikov), razen Anthonyja Mackieja (The Adjustment Bureau, The Hurt Locker, Captain America: The Winter Soldier), Willa Poulterja (We're the Millers, The Revenant) in Johna Boyege (Attack the Block, Star Wars: The Force Awakens). To ima včasih stranske učinke: po eni strani z nastopi (skoraj)naturščikov ustvari občutek pristnosti, po drugi pa nam za like ni tako zelo mar, kot če bi v prepričljivo karakteriziranih vlogah gledali znane obraze. Brezkompromisna avtentičnost (kjer si travmatizirana črnska mladež niti slučajno ne upa upreti belopolti oblasti), s patinirano kinematografijo podložena, opresivna atmosferičnost in zajem duha časa so režiserkine največje vrline, čeprav sem kljub temu pogrešal družbeno-politični kontekst, ki bi relativiziral dogajanje ali upošteval psihosocialne dejavnike. Lahko bi namreč obveljal vtis, da gledamo nezaslišan prikaz skrajnosti rasnih predsodkov in grozljivo izživljanje policijskih zafrustrirancev — čeprav nam režiserka (poenostavljeno) sporoča, da so se povsem samoumevno takrat pač stvari odvijale na tak način, in to je vse. In da je (bilo) prav to narobe.

2 komentarja:

  1. Ravno včeraj sem si ogledal film in še kolebam glede svojega vtisa. Definitivno je dogajanje v motelu odlično in te drži na trnih, toda kaj ko imam občutek kot da je Bigelow zapakirala tri različne filme v enega. Moti me tudi samo psihološko ozadje likov, saj dodobra spoznamo le pevca in glavnega zlobnega policaja. Sploh lik Johna Boyege je popolna slepa ulica.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko smo že pri Afro-Američanih in debelih črnkah ... me je danes grozno navdušil tale flop.

    OdgovoriIzbriši