31. dec. 2017

Gremlins (1984)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Razlog, zakaj novim filmom (vsaj praviloma) ne naklonim najvišje ocene, ter eden (mojih) najpomembnejših kriterijev vrednotenja izdelkov sedme umetnosti tudi sicer, je — čas. Konsenz kritiške javnosti ali preprosto subjektivni občutek, kako film prenese pezo minevanja in ostane svež še po mnogih desetletjih; vzgojna dilema, ali je za naše otroke enako gledljiv kot prvič za nas, ali so njegovi poudarki in sporočila še vedno aktualni ali ne; ultimativno merilo, ki pove, ali ima izdelek trajno vrednost, ali je pak le instanten proizvod puhle, trendovske zabavljaške industrije.

Nekoč davno sem Gremline uvrstil na seznam priporočenih božično-novoletnih ogledov, a žal ugotavljam, da so slabo prestali zob časa. Četudi prizanesljivo odmislim patetično lutkasto predstavo (razmeroma cenene posebne učinke in še za tiste čase podpovprečen stop-motion) ter dejstvo, da so ustvarjalci očitno vse karte stavili na to, da se bo nadležni plišasti onegaj Gizmo najmlajšemu občinstvu in puncam (in nekaterim fantom) zdel neznansko ljubek, je težko spregledati abotno pretirano predstavo človeških likov brez vsakršne karakterizacije in poenostavljeno premiso, pod katero je kot producent podpisan najbolj otročji med vsemi peterpanovskimi režiserji, Steven Spielberg. Zanimivo, kako ni pogruntal, da je njegovo Žrelo (1975) brezčasna mojstrovina prav zaradi prikrite eksplicitnosti, v sila učinkoviti psihološki formuli "manj je več", ko krvoločnega morskega psa (tudi zaradi tehničnih težav) ni pogosto izpostavljal, a prav zato ves čas čutimo njegovo temačno navzočnost — dočim tukaj nenehno zremo plastične in puhaste lutke, kako se sunkovito enolično premikajo, motovilijo z gumijastimi ročicami in vrtijo steklena očesna zrkla, in se pri tem skušamo samemu sebi ne zdeti preveč debilni. (Elektronsko vodeni Gizmo se je tako pogosto kvaril, da so v golo zadoščenje frustrirani tehnični ekipi naknadno dodali prizor, kjer ga, privezanega za tarčo, njegovi potomci ciljajo s pikadom.) Tega ne govorim iz privoščljivosti ali na pamet: naša 11-letnik in 7-letnica sta se povečini dolgočasila, med občasnim nasmihanjem nad neumnostjo videnega.
Mojstrovina, ki jih čas resnično ne more do živega, črni humor, ki doseže vrhunec v tisti božični zgodbici, ki jo Zacku Galliganu pove Phoebe Cates, pizdarije v lokalu, ki ga demolirajo zlobni gremlini, mama Frances Lee McCain, ki nesramne stvore pobija kot za šalo, izumi očeta Hoyta Axtona, mladi Corey Feldman, ki Gizma prvi polije z vodo, Sneguljčica, Gizmo, ki ves čas prepeva in gledalcu sede v srce že takoj na začetku, in še cela kopica nepozabnih sekvenc, ki so jih znali na pamet tudi slovenski otroci. Vrhunski božični film, če prav pomislim, tudi perfekten double bill s klasiko It’s a Wonderful Life, v planu za Tima Burtona in Emilia Esteveza, in z ekipo, ki je v osemdesetih delala čudeže. Dante, Spielberg, Columbus, Marshall, ni da ni, jebemti ej. —Iztok

Gremlini so nastali v času, ko so po zatonu surove stvarnosti Novega Hollywooda studiji (Warner Bros) vnovič prevzemali produkcijske vajeti in se je horror zbližal s komedijo, da bi dobili "filmsko zabavo za vso družino" v trendu creature feature umotvorov. Spielberg je kot izvršni producent režijo zaupal žanrskemu specialistu Joeju Danteju (Piranha, The Howling) po scenariju Chrisa Columbusa, Štefan je namreč ravno sedel na stolčku duhovitega Indiane Jonesa in templja smrti (1984). V enaki navezi pod režijo Richarda Donnerja (The Omen, Lethal Weapon) je leto pozneje nastala tudi mladinska gusarščina The Goonies, kjer pa so otroški liki bistveno bolj zanimivi, vključno z mlečnozobima Joshom Brolinom in Coreyjem Feldmanom. Dočim nam fantazijska božična romanca Gremlins v omledni predstavi Zacha Galligana in Phoebe Cates, bistveno prestarih za obe vlogi, postreže s politično korektnima likoma dolgočasno staromodnih adolescentov, ki bi se v resničnem življenju (celo v tistih časih) bržčas zakajena dajala dol na žive in mrtve, namesto da skušata z romantičnimi namigi nespretno zbujati simpatije in poistovetljivost najstniškega občinstva. Še najzanimivejši so gremlini v zlohotni inačici, vendar je zaradi plastične pojavnosti res težko verjeti, da so pisani onegaji tako strašno pokvarjeni.
Gremlini, ki jih je pred tridesetimi leti mojstrsko posnel Joe Dante, so neuničljiva in brezčasna komična grozljivka, zares dober, gledljiv, zabaven, divji in enkratno napravljen film, ki mu zlepa ne boste našli para. Tisti pravi zimzelenček, kjer so skoraj vsi prizori že zdavnaj ponarodeli, mali prikupni Gizmo pa verjetno eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih filmskih junakov vseh časov. Zaljubljen sem v ta film, že trideset let in za vedno. [...] Gremlini so film, ki jih danes ne delajo več. Čudovita nostalgija za osemdesetimi in ena najboljših komičnih grozljivk veh časov. Big fan od dneva ena. Ocena: 9/10 —Iztok



Kanček nostalgije in nič več (četudi je Joe Dante pozneje posnel še slabše nadaljevanje Gremlins 2: The New Batch). Preden bi se kdo pridušal, da so "bila to vendar osemdeseta in takrat so pač nastajali taki filmi" — istega leta kot Gremlini so samo čez lužo ugledali luč sveta tudi Terminator Jamesa Camerona, A Passage to India Davida Leana, Izganjalci duhov Ivana Reitmana, Birdy Alana Parkerja, Dune Davida Lyncha, Stranger Than Paradise Jima Jarmuscha, Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja, Amadeus Miloša Formana, Mora v ulici brestov Wesa Cravena, This Is Spinal Tap Roba Reinerja, Policaj z Beverly Hillsa Martina Bresta, Paris, Texas Wima Wendersa, Blood Simple bratov Coen, The Killing Fields Rolanda Jofféja in za nameček še animirana mojstrovina Kaze no tani no Naushika legendarnega Hajaa Mijazakija. Ni kaj, 1984 je bilo vsekakor filmsko leto, kot se šika; ko bi se vsaj še kdaj ponovilo.

Saj res: mirne praznike in filmsko prijazno leto 2018 vsem!

5 komentarjev:

  1. Zanimivo, sam sem si Gremline ravno med pravkar minulimi prazniki po dolgih letih ponovno privoščil (skupaj z dvojko, ki je, resnici na ljubo, popolnoma drugačen film: medtem ko je enka mešanica grozljivke in komedije, predvsem pa kompaktno narativen film, je dvojka serija bolj ali manj povezanih skečev in kot taka brezsramna parodija v prvi vrsti enke, pa še marsičesa drugega) in ugotovil, da so prav imenitno prestali test časa in so kot taki še vedno odličen film ter obvezno božično-novoletno gradivo :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da so ti (še vedno) všeč, pri meni se je zadeva s časom malce skisala -- kar pa ne velja za nekatere druge (ali še starejše) filme. Še vedno bi Gremline (prvi film) priporočil mlajšim gledalcem, za odrasle to pač ni. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Hja, vsakemu svoje. Moja boljša polovica, ki je prav tako odrasla kot jaz, je v filmu kar uživala, pa ji gredo takšne reči običajno na živce. Horrorja ne prenaša, če pa že, mora biti "realistične sorte", nikakor pa ne razni vampirji, volkodlaki, zombiji in takšne ter drugačne pošasti. Gremlini so ji pa prav sedli. No, morda je kriva doza cukraste spielbergovščine, ki je res ne primanjkuje. Pa še 80-ta so njej priljubljen filmski zeitgeist.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nisem hotel biti pokroviteljski ali žaljiv, tudi meni so osemdeseta odlično obdobje (že samo leto 1984) je izjemno, ampak vseeno se mi zdi, da se najde kaj s trajnejšo vrednostjo od Gremlinov. Evo, tale risanka je recimo legendarna, priporočam.

    OdgovoriIzbriši
  5. Poznam Heavy Metal, čista klasika! Kot še mnogo animacij iz tistega obdobja (ki nimajo nič opraviti z Disneyem) - npr. The Last Unicorn ali The Flight of Dragons. Da o fantazijskih filmih ne govorim (je pa res, da jim zna danes marsikdo očitati zastarelost, kljub temu, da gre v osnovi za žanr, ki naj ne bi nikoli zastarel).
    Brez skrbi, niti slučajno te nisem imel za pokroviteljskega, kaj šele žaljivega - brez različnih okusov bi bile tudi filmske debate mnogo manj zanimive :-)

    OdgovoriIzbriši