11. dec. 2017

Stronger (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Jeff Bauman je bil mladenič v množici gledalcev, ki mu je eksplozija doma izdelane bombe med terorističnim napadom 15. aprila 2013 na bostonskem maratonu raztrgala nogi (umrli so trije ljudje, več kot 250 pa je bilo ranjenih); v bolnišnici so mu pozneje obe okončini amputirali nad kolenom. Jeff se je moral soočiti z grozljivo stvarnostjo invalida; razen privajanja na novo življenje ter krpanja odnosov s svojci in z dekletom je bil njegov največji izziv tudi strahovita pozornost javnosti in medijev, ki so iz dotlej povsem neznanega Bostončana naredili nacionalnega junaka. Jeff ni mogel razumeti, s čim si je prislužil herojski naziv "bostonski silak" (Boston Strong) in kaj hvalevrednega naj bi storil: zgolj po naključju se je znašel ob napačnem času na napačnem kraju. In zdaj naj bi bil nekakšen navdih za vse svoje prestrašene in žalujoče rojake, ki so doživeli podobno tragedijo bodisi s terorizmom ali z vojno v Iraku ali s čimerkoli drugim? O težkih čustvenih preizkušnjah in svoji značajski preobrazbi je napisal avtobiografski roman, po katerem je režiser David Gordon Green (George Washington, Joe, Manglehorn) posnel istoimensko dramo. Eden izmed producentov je Jake Gyllenhaal, ki se pričakovano pojavi tudi v glavni vlogi.



Film me je prijetno presenetil; pričakoval sem solzavo patetiko in poveličevanje ameriškega patriotizma (npr. Ameriški ostrostrelec senilnega Klinca Eastwooda), dobil pa prav nasprotno — brezkompromisno stvarno, prizemljeno zgodbo o življenju, ki je vse kaj drugega od stereotipov v filmih. Četudi dramaturgija sledi prepoznavnim smernicam tovrstnih biopicov in ni povsem brez klišejev (junakova pot skozi trnje do zvezd ali moralne odrešitve), jo briljantni Jake Gyllenhaal, eden najboljših karakternih glumačev svoje generacije (Donnie Darko, Prisoners, Enemy, Nightcrawler, Demolition, Southpaw), ki se neopazno prelevi v svoj lik in niti za hip ne daje vtisa, da zgolj igra, vnovič povzdigne za eno ali dve ravni. (Pričakujem nominacije in tudi zlati kipec me ne bi presenetil.) Ekipa soigralcev ga pri tem odlično podpira, od sijajne Tatiane Maslany (Jeffova zaročenka) do vselej zanimive Mirande Richardson (Jeffova mati) in vseh drugih protagonistov (med njimi tudi veliko naturščikov). Gyllenhaal v figuri Jeffa Baumana ne išče hinavskega sočutja in apologetskega, politično korektnega konsenza, temveč z nepretenciozno poistovetljivostjo upodobi ranjenega in strtega človeka, ki z osebnimi izzivi prerašča v resnično navdihujoč simbol vseh sebi podobnih Američanov — ki nimajo zveze z ekspanzivno kolonialistično politiko svoje domovine in dobičkonosnimi pretvezami za "boj proti terorju" (film se skoraj v celoti ogiba političnim konotacijam in tudi uradnim opredelitvam do zavržnega dejanja), pač pa so zgolj kolateralne žrtve njene dvolične administracije ter preteklih in sedanjih napak. Še več, zgodba služi kot kritično ogledalo ameriškemu medijskemu vzorcu, ki iz težkih osebnih zgodb dela nacionalno senzacijo in resničnostni šov (s čimer televizijske mreže kujejo profit na račun empatičnih odzivov). Stranski učinek tega odmika od ideoloških hollywoodskih formul je avtentična, pristno ganljiva slika človečnosti, sočutja in osupljivega preseganja lastnih meja: vse tisto, na kar v današnji družbi plitvih, instantnih in hitro minljivih dražljajev tako radi pozabljamo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar