22. dec. 2017

The Ballad of Lefty Brown (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Neodvisna produkcijsko-distribucijska tvrdka A24 je zaslužna za marsikateri (tudi spregledani) filmski biser; letos smo videli A Ghost Story, It Comes at Night, The Killing of a Sacred Deer, lansko leto The Monster, American Honey, Swiss Army Man ter The VVitch, pred tem pa Ex Machina, A Most Violent Year, The Rover, Locke, Enemy in še marsikaj presenetljivega. Pod taktirko scenarista in režiserja Jareda Mosheja prinaša nenavaden vestern, ki tipično stranski lik šerifovega pomočnika postavi v nepričakovano vodilno vlogo. Ostareli 'Lefty' Brown (Bill Pullman), v zadnjih 40 letih zvesti prijatelj moža postave Edwarda Johnsona (Peter Fonda), je otopelo počasna, samosvoja neroda, ki "nikoli ničesar ne naredi prav" in na kogar se je težko zanesti — vendar se pod robato zunanjostjo skriva sočuten, širokosrčen človek, ki še kako dobro ve, kaj je prav in kaj krivično. Na lastno pest sklene prijeti morilca svojega dolgoletnega tovariša, naj stane, kar hoče; in pri tem bo ob razpletanju vzročnih niti ter sklepanju novih znanstev prišel do grenkega spoznanja, da sta koristoljubje in politična častihlepnost (Jim Caviezel) visoko čislani lastnosti nove dobe na ameriški meji, ki z železniško povezavo in s tehnološkimi novotarijami nezadržno prinaša napredek.

Bill Pullman (Spaceballs, The Serpent and the Rainbow, Malice, Independence Day, Lost Highway) se mi je vselej zdel nizkoprifilirani in (morda prav zato) razmeroma podcenjeni glumač z medlo, trpečo izraznostjo, čeprav je nastopil v nekaterih izjemnih projektih. (Ste vedeli, da je zaradi poškodbe glave v otroštvu ostal brez čuta za vonj?) V enem svojih najboljših nastopov pa tokrat blesti v vlogi neopaznega in neznačilnega (anti)junaka po sili razmer, ki karakterno in čustveno podpira film. To je največja vrlina skoraj dveurnega celovečerca, kar zadeva igralce, pa tudi njegova pomanjkljivost, saj so vsi drugi v najboljšem primeru solidni (vključno s Tommyjem Flanaganom, spomnimo se ga kot lojalnega služabnika Cicera v Gladiatorju, čigar ostri škotski naglas se mi je zdel v kontekstu žanra neumesten); razen tega se zdi, kot da banalna zgodba in tematska podlaga ne dohajata človečnosti in poistovetljivosti likov. Ljubitelj vesternov Moshe, ki je pred tem posnel tudi Dead Man's Burden (2012), skuša z revizionistično dramaturško podobo in neenakomerno pripovedno linijo — v poklon klasikam kot Rio Bravo (1959) ali novodobnim legendam kot Neoproščeno (1992) — morda vzbuditi občutek pristnosti in spontane življenjskosti, vendar ga pri tem zanese predaleč. Tako so nekatera ravnanja protagonistov v najboljšem primeru bizarna, odločitve nerazumljive, pripoved je nedosledna in pretrgana (z montažnimi rezi prav tam, kjer bi morali arhetipski prizori doživeti epilog in moralno zadoščenje), antagonisti pa plehki in nezanimivi (razen Joeja Andersona). Vendar je celokupna izkušnja vseeno pozitivna, saj vse to kompenzirajo odlična Pullmanova predstava, čudovita širokokotna kinematografija Davida McFarlanda z melanholičnimi pejsaži ameriškega zahoda in nevsiljivo spevna glasbena podlaga. Dobrih vesternov (glej In a Valley of Violence) je pač premalo.

2 komentarja:

  1. Tommy Flanagan se je meni zelo dopadel v seriji Sinovi anarhije, ki jo je svoje čase vrtela nacionalka. Sem bil kar presenečen v kakih filmih je vse nastopal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi meni je ta igralec zanimiv (zaradi surovega obraza in brazgotine mu pristojijo bolj negativne vloge), ampak v tukajšnjem filmu ne bi mogel reči, da se je prav zelo odrezal, čeprav je krivda na strani šibkega scenarija; razen tega mi izraziti Škot nekako ne paše na ameriški divji zahod. :)

    OdgovoriIzbriši