5. jan. 2018

Bright (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Pri določenih filmih res ne vem, kaj naj si mislim. Nekaterim se zdi, da je dobro in zanimivo vse, kar je drugačno ter potemtakem "nekonvencionalno" in celo "izvirno" — bolj ko je gart zmešano in nenavadno, bolje je. Tepci bi v goveji golaž verjetno umešali sladki preliv s čokoladnimi mrvicami in v brozgo stresli še vrečko krompirjevega čipsa, potem pa pričakovali, da bo godlja užitna, medtem ko bi se muzali nad lastno domiselnostjo. Scenarist in režiser David Ayer ima sicer rad vojne pripovedi (U-571, Fury), še raje policijske zgodbe (Training Day, Dark Blue, S.W.A.T., End of Watch) ali take, ki se odvijejo v eni noči, vključno z neposrečenimi stripovskimi traparijami (Suicide Squad). Nemara mu manjka le čut za smiselnost ali zdrava kmečka pamet za sprejemljiv zamik nejevere gledalca; sicer si težko predstavljam, zakaj bi v megalomanski produkciji mreže Netflix (z rekordnim proračunom 90 milijonov) po scenariju Maxa Landisa (Victor Frankenstein, American Ultra) posnel kaj tako bizarnega s tako absurdno premiso.



Presodite sami: sodobni Los Angeles nekakšne vzporedne resničnosti, kjer v sožitju z ljudmi živijo mitološka in tolkienovska bitja (potem ko se je pred par tisoč leti odvila bajeslovna vojna med njimi): orki, vilinci, kentavri in zmaji. Zeleno-rjave čekanaste spake v policijskih uniformah (kot vesoljci v bistveno zanimivejšem Alien Nation z Jamesom Caanom) ali z zamorskimi manirami in rapovskimi zvoki zbrane v getovskih tolpah (orkz ´n the hood, niggaz), eterično hermafroditski vilinci s prodorno modrimi očmi in koničastimi ušesi, ki kot elitistična premožna skupnost "vodijo svet" (kot vampirji v Boju za kri), vsemogočni artefakti, ki lahko v rokah zlonamernežev prikličejo Temnega vladarja (karkoli že to je), ki bo podjarmil človeštvo, nepremagljiva borilno vešča "peklenska" kasta vilincev, ki izvajajo črno magijo, za nameček pa še posebne enote zveznih "agentov za čaranje", ki spremljajo in preprečujejo tovrstne coprnije. Sredi tega Will Smith (After Earth, Focus, Suicide Squad) v enaki bad-boys vlogi kot že tisočkrat, za masko docela neprepoznaven Joel Edgerton (Midnight Special, Loving, It Comes at Night) kot njegov buddy-cop pribočnik, v njunem varstvu zmedena vilinka Lucy Fry oziroma Leeloo za revne, vsem skupaj neizprosno za petami pa Noomi Rapace (Prometheus, The Drop, Unlocked) kot krvoločna vilinska kraljica. Nekje je v potratni vlogi bledičnega špicuhlja še modrikasto dolgolasi Edgar Ramírez (Deliver Us from Evil, Hands of Stone, Gold) in še nekaj drugih glumačev, ki sem jih v brezciljni dramaturgiji pozabljal kar sproti. Alegorija rasne diskriminacije in kritika režimske nekorektnosti, saj vem. Ampak ork s policijsko značko in pištolo, resno? Ker že čudaški epilog Burtonovega Planeta opic (2001) ni bil dovolj neumen? Čarobna palica, kakršno ima Harry Potter, ki se je lahko dotaknejo samo redki "svetli" izbranci, ne da bi jih nevarna reč hipoma upepelila, a se kljub temu vsi brezglavo trudijo priti do nje? Zabavljaški Princ z Bel Aira, ki z metlo pobije miniaturnega krilatega človečnjaka (oziroma nadležno vilo) in zarobanti: "Fairy lives don't matter today." Hm, čakaj, česa ne razumem?



Da so nekateri dialogi med ciničnim črnuhom in ustrežljivim Shrekom še kar duhoviti (saj razumete, hollywoodska diverziteta pa to), Edgerton predober za tak lik (četudi se ta značajsko spreminja iz minute v minuto) in streljaško-pretepaška akcija s cestnimi pregoni solidna (četudi Mesto angelov še nikoli ni bilo tako temačno in turobno), je pri vsem skupaj nepomembno — saj sem po prvih minutah nejevere pri ogledu vztrajal le še iz gole trme, da bi videl, kaj se bo razvilo iz tako nezaslišano ridikulozne mashup zasnove. No, izcimilo se ni nič omembe vrednega, razen pričakovanih policijskih klišejev in dodobra iztrošene formule tega žanra. Nekatere stvari pač ne gredo skupaj (recimo resna akcijska drama in fantazijske kreature) in jih niti za šalo ne gre mešati. Potem že raje vidim debilarije kot Abraham Lincoln: Vampire Hunter (2012) ali Hansel & Gretel: Witch Hunters (2013) ali Pride and Prejudice and Zombies (2016), kjer me ob ničnih pričakovanjih vsaj ne nabijajo s pretenciozno resnobnostjo.

Predvideno je že tudi nadaljevanje. You gotta be kidding.

1 komentar:

  1. Ideja za izgradnjo univerzuma je meni všeč (táko in podobno mešanje žanrov imam že privzeto rad) in s tega stališča se nadaljevanja celo veselim. Ampak kaj, ko film odpove na absolutno vseh ostalih frontah (razen mogoče na kakšni tehnični -- orki, recimo, so mi solidno izdelani).

    OdgovoriIzbriši