3. jan. 2018

Coco (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ikonografija krščanstva in tradicija starodavnih kultur sta v Mehiki sila pomembni; kot družbeno vezivo, ki povezuje zgodovinsko in civilizacijsko raznolike skupnosti v državi s skoraj 70 staroselskimi jeziki, nemara tudi kot svojevrstna sinergija ali kompenzacija tamkajšnjih socialnih razlik. Med folklornimi zanimivostmi ima poseben status mitologija smrti: čaščenje prednikov izhaja iz obdobij pred Kolumbom in doseže vrhunec na Dan mrtvih (Día de Muertos) med 31. oktobrom in 2. novembrom, ko se prižgejo milijarde sveč na pokopališčih in ljudje na okrašenih oltarjih (ofrendas) darujejo hrano in cvetje pokojnikom, katerih slike postavijo na častno mesto. Spomnijo se jih s značilno stiliziranimi okostnjaškimi figuricami (calaca), ki niso mračne in morbidne, temveč izražajo veselje in svečano razpoloženje; simbolično predstavljajo spokojni onkraj, ki na koncu življenjske poti čaka vsakogar, in ljudi opominjajo na pomen družinskih vezi s svojci in predniki. Tovrstne podobe smo videli v sijajnih stop-motion animirankah The Nightmare Before Christmas (1993) in Corpse Bride (2005) Tima Burtona ter podobni Coraline (2009) Henryja Selicka (po motivih Neila Gaimana), pa tudi v priljubljeni pustolovski računalniški igri Grim Fandango založbe LucasArts iz leta 1998.

Postavljeni smo v življenje mladega Miguela, kateremu družina na vse možne načine preprečuje kakršnokoli ukvarjanje z glasbo. Zaradi prapradedka, ki je odšel in pustil svojo ženo samo s hčerko ter se nikoli vrnil, so vse nadaljnje družinske generacije oropane veselja do uživanja v glasbi. Z Miguelom pa je drugače. Glasba ga privlači in na vsak način želi dokazati, da je pravi glasbenik. Ravno na dan mrtvih na njihovem glavnem trgu pripravijo tekmovanje talentov, na katerem želi z "izposojeno" kitaro svoje znanje pokazati tudi Miguel. Načrti se mu povsem podrejo, ko ga nenavadna coprnija ponese v svet mrtvih. Tam spozna vse svoje preminule sorodnike in se znajde na zanimivi dogodivščini po svetu prednikov, iz katerega se mora uspešno vrniti še pred svitom. —Nik Rus, Filmstart

V času, ki je še marsikod po svetu namenjen spominu na mrtve, smo v izvedbi studia Pixar in produkciji korporacije Disney torej dobili dostojnega naslednika uspešnic Tangled (2010) ter Frozen (2013), ki za njima ne zaostaja veliko, vsaj kar zadeva fantastično zunanjost, produkcijsko vrednost, spevno glasbeno podlago, tematsko globino in pomenljivo sporočilnost — čeprav dvomim, da bo svet zajela taka potrošniška mrzlica trgovskega blaga (od skodelic do igrač) kot pri obeh omenjenih animirankah. Smrt je vendarle resna tema in četudi bi jo Pixarjev prvi avtor in režiser Lee Unkrich (Svet igrač 3) otrokom in odraslim težko prikazal bolj prisrčno, slikovito, pisano, duhovito in ganljivo, vendarle ostaja priokus nečesa tujega, skrivnostnega in neželenega, kar politično korektna družba sicer odriva in spreminja v tabu. Podobno se film loteva še drugih zapletenih dilem: cena glasbene slave in vprašanje avtorstva, komercializacija in popularizacija ljudskih običajev ali kulturnih vrednot, spreminjajoča se vloga (tradicionalne) družine v brezčutnem in izkoriščevalskem svetu ter (samo)uničevalnost trdoživih zamer in bremen iz preteklosti. Te motive sicer pričakovano potisne nekoliko v kontekstualno ozadje, kjer jih lahko opazi odraslo in zrelo občinstvo, medtem ko za mlajše prednjači bolj sproščujoča vsebina: zabavni humorni gegi, glasbeni vložki in poistovetljive čustvene situacije (nekateri prizori so iskreno ganljivi). Skrivnost naveze Pixar-Disney, katere cilj je seveda zaslužek in deluje poslovno preračunljivo, je kajpak v uravnoteženem razmerju med obema platema. Tozadevno je opaziti nekatere bližnjice in kompromise, ki s poenostavitvami in razbremenitvami (beri: Frida Kahlo) nekoliko okrnijo tisto žlahtnejšo srž — vendar kljub temu ostane dovolj substance za eno lepših, najbolj edinstvenih animiranih doživetij zadnjega leta.

Koko in velika skrivnost, ki precej dolguje Miyazakiju, Gutierrezovi Knjigi življenja in Burtonovi Mrtvi nevesti, a tudi Fernandezovi klasiki En dan življenja (ko Miguel poje prababici Koko, spominja na generala Felipeja, ki mami Juaniti poje štikel Mama Juanita), slavi smrt, emocij si ne izmišlja, vizualne gege pa igra kot akorde. Pixar res animira tako, kot je Jimi Hendrix igral kitaro. —Marcel Štefančič, Mladina

Za konec nikakor ne gre spregledati tudi (zdaj že pričakovano) odlične slovenske sinhronizacije, ki so jo z osrednjo uspešnico 'Spominjaj se' (Remember Me) in drugimi napevi vred mojstrsko opravili pri Studiu Ritem v režiji Vojka Sfiligoja in Tanje Đurić Ribič (glasovi Sebastijan Kušar, Leon Rudolf, Jan Bučar, Uroš Buh, Nuška Drašček Rojko, Danijel Bavec, Tilen Artač, Maja Boh, Vesna Jevnikar, Alenka Tetičkovič, Žiga Bunič, Srđan Milovanović). Razen tega sem prvič opazil še neko novost: poleg dialogov so bili tokrat v slovenščino prevedeni tudi vsi ključni napisi oziroma stacionarna besedila znotraj samih prizorov. Disneyjeve animiranke bodo torej poslej celostno povsem lokalizirane v krajevni jezik. Živela globalizacija! (Aha, prizvok cinizma je namenski.)

8 komentarjev:

  1. Ne boš verjel, ampak gledal sem v kinu sinhro verzijo :) Šli smo z nečakoma od moje :)
    Druge izbire ni bilo.
    Preživel sem :)
    In risanka je čudovita. Še toliko bolj v izvirni verziji, kjer zelo rad slišim znane igralce.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako si trmast, to ne moreš verjet. Poglej, Gartner, te risanke NIHČE na svetu razen Američanov in Angležev ni slišal v originalu -- ves svet je imel v lasten jezik sinhronizirane glasove in po novem še prevedene vse napise (če si opazil), ker tako zapoveduje domač zakon in razen tega tudi sam Disney (ki celo izbira lokalne igralce in dela vse konverzije oz. lokalizacije). In ti bi raje slišal, koga? Gaela Garcío Bernala ter Benjamina Bratta, ker sta tako grozno "slavna" in dobra igralca? :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Vse to vem, ampak k mehiškim junakom bi raje slišal mehiške igralce. Če ne drugega, vsaj Edwarda Jamesa Olmosa. Vsaj da imam možnost izbire, no. Pač slovenščina mi ne potegne na tak način, ne morem pomagat. A kot sem rekel, preživel sem in risanka je res super.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa zakaj bi moral imeti 40-letni dedec možnost izbire, če so te risanke namenjene družinam oz. otrokom (ki ne razumejo originala in počasneje berejo podnapise ali sploh ne)? Bi tudi Wingsice in Tačke na patrulji in Smrkce raje slišal v angleščini?

    OdgovoriIzbriši
  5. Če te velike animiranke ne bi bile namenjene tudi odraslim, ki imajo pač še vedno otroka v sebi, potem glasov ne bi posojali znani igralci in igralke. Pa ni samo Coco, spomni se recimo Ranga, vrhunske vestern animiranke z Johnnyjem Deppom, ki je tudi ni bilo v izvirniku v kinih. Pač imam to željo, kaj naj :) In jezi me, da mi je naša kina ne ponudijo. Včasih so mi jo, potem pa so začele obstajati samo še sinhro verzije. Za Wingsice in ostala sranja mi dol visi, Coco pa je veličastna zgodbica, primerna tudi za odrasle.

    OdgovoriIzbriši
  6. No, pa kot sem že omenil, risanka je mehiško obarvana in slovenščina mi v to ne paše tako dobro kot angleščina z mehiškim naglasom, zato tudi tisti igralci, ki odlično ujamejo to, kar sem pogrešal. Tudi pri pesmih.

    OdgovoriIzbriši
  7. V kinih očitno ni več izvirnikov animirank (tudi) zato, ker je razen tebe samo tu in tam še kakšen "odrasel z otrokom v sebi", ki bi to gledal, pa se kinodvoranam in distributerjem ne splača. Ampak vseeno: boljše otrok v tebi, kot ti v otroku.

    OdgovoriIzbriši
  8. jaz sem tudi za sinhronizacijo ... ampak tudi v filmih bi lahko posneli npr. Star Wars za slovenski trg s slovenskimi igralci

    OdgovoriIzbriši