25. jan. 2018

Darkest Hour (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Britanski režiser kostumskih dram Joe Wright (Pride & Prejudice, Atonement) prinaša biografski odsek iz življenja bržčas najslavnejšega predsednika otoške vlade vseh časov. Pomladni mesec v začetnih dejanjih 2. svetovne vojne spremlja zlovoljnega, samosvojega, debelušnega, cigaro puhajočega aristokrata Winstona Churchilla od trenutka, ko prevzame mandat prvega ministra, do razkritja ene najpomembnejših odločitev kateregakoli državnika v novejši zgodovini: ali naj Velika Britanija pristane na mirovna pogajanja s Hitlerjem, ki je z letalskimi napadi in bliskovitim prodorom oklepnih Panzerkorps maja 1940 že spravil velik del Evrope na kolena (tudi Belgijo, Nizozemsko in Francijo), ali pa naj blaznežu z brčicami napove brezkompromisno vojno. Winston ni imel pri tem nobenega pomisleka: boj za vsako ceno! Vendar je bil v kočljivi politični in civilizacijski dilemi obupno osamljen, razen najožjega kroga prijateljev in družine ga v državnem zboru (vsaj od začetka) ni podprl nihče, niti britanski kralj niti lastna stranka; in medtem ko so poštirkani politikanti iz zgornjega doma parlamenta v novo ustanovljenem vojnem kabinetu — med njimi odstavljeni ministrski predsednik Neville Chamberlain ter pretendent in zunanji minister Halifax — rovarili in spletkarili z lastnimi interesi, se je na Churchilla kot neusmiljena železna zavesa polagoma usedalo neznosno breme odgovornosti za človeška življenja in usodo domovine. Prislovični znak za zmago V (ki ga je sprva napačno kazal s hrbtno stranjo dlani, ta gesta pa pomeni nekaj drugega), okrogli naočniki in zaobljeni polcilinder so bili le hudomušna zunanja podoba modrega, odločnega, sila kontroverznega* človeka, ki je s težkimi odločitvami preokrenil tok britanske in svetovne zgodovine.

We shall go on to the end. We shall fight in France, we shall fight on the seas and oceans, we shall fight with growing confidence and growing strength in the air, we shall defend our island, whatever the cost may be. We shall fight on the beaches, we shall fight on the landing grounds, we shall fight in the fields and in the streets, we shall fight in the hills; we shall never surrender!

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Filmski življenjepisi so vselej nekoliko problematični in nehvaležni; pripoved in kontekst nas ne moreta presenetiti, saj je zgodovina že napisana in potemtakem zgodba vnaprej znana. Wright se je zato pravilno odločil, da poleg čudovite vizualnosti (s sijajno kamero Bruna Delbonnela v spranih, patinirano omehčanih kontrastih) in verodostojne kostumografije v ospredje postavi značajsko osupljiv, nenavadno oseben, sočutno intimen prikaz slovitega državnika; izza spretno udejanjene prostetike in maske ga upodobi skoraj neprepoznavni Gary Oldman (State of Grace, Dracula, True Romance, Léon, franšiza o Batmanu, franšiza o Harryju Potterju, Lawless), ki se po dramah Sid and Nancy (1986), J.F.K. (1991), Dylan Thomas (1991) ter Immortal Beloved (1994) spet posveča upodobitvi resnične historične osebe. Oldman, kolikor že je videti nenavadna izbira za to vlogo, je preprosto veličasten: s suvereno podporo odlične zasedbe soigralcev (Kristin Scott Thomas, Ben Mendelsohn, Stephen Dillane) ustvari imeniten, duhovit, ganljiv in navdihujoč portret človeka na prelomnici svetovne zgodovine, ki mora z govorniško artikuliranostjo ("mobiliziral je angleški jezik in ga poslal v boj"), diplomatsko prepričljivostjo — zlasti pa s trmo in z nepopustljivostjo — sprejeti nekatere strateške odločitve, ki so potem zaznamovale potek vojne. Zaslužen je za neverjetno evakuacijo skoraj 340.000 mož, v nemškem obroču ujetih v pristanišču Dunkerque na francoski obali Rokavskega preliva, s pomočjo civilnih plovil in ribiških bark (tj. 'operacija Dinamo', ki jo je Christopher Nolan prikazal v lanskoletni vojni drami Dunkirk), četudi je moral žrtvovati vojake iz britanske garnizije v Calaisu, ki so zadržali nemške sile in za nekaj časa odvrnili njihov napad od reševalne akcije. Predvsem pa je bil neomajen pri tem, da se Britanci nimajo kaj pogajati s Hitlerjem: tiranijo in brezumje je bilo treba uničiti celo za ceno lastnega življenja. ("Ne moreš razpravljati s tigrom, če imaš glavo med njegovimi zobmi!") Pomembna pri drastični odločitvi je bila zlasti uradna podpora jecljavega monarha Jurija VI. (tistega iz Kraljevega govora s Colinom Firthom), ki se je naposled omehčal in v nepredvidljivem Churchillu prepoznal plemenit, daljnosežen in junaški duh.**

Težko je verjeti, da je gledališki in filmski veteran Oldman po vohunskem trilerju Tinker Tailor Soldier Spy (2011) zdaj šele drugič nominiran za oskarja (Najtemnejša ura ima skupno šest nominacij), vendar ne bo nobeno presenečenje, če bo zlati kipec tokrat dobil; vsaj, če gre soditi po globusu, ki ga že ima za to vlogo (in ki je, ironično, sprva menda ni želel prevzeti). Zanimivo je, da smo istega leta dobili še en prikaz tega lika v drami Churchill (2017) Jonathana Teplitzkyja, vendar je šel film z Brianom Coxom v osrednji vlogi precej neopaženo mimo; sicer pa se je Winston tako ali drugače doslej pojavil v več kot 30 igranih celovečercih, od železnih klasik kot The Eagle Has Landed (1976) Johna Sturgesa do novodobnih interpretacij tipa Inglourious Basterds (2009) Quentina Tarantina.
* Op. "Zelo soliden film, a je končni rezultat daleč od popolnosti. Stalnica portretiranja zgodovinsko pomembnih likov je idealiziranje in enodimenzionalnost in tudi Wrightov Churchill ni izjema. Očitno je bil cilj posneti film, ki bo ugajal širšemu občinstvu, crowd pleaser, v katerem preprosto ni prostora za manj prijazno verzijo glavne figure. Nenazadnje govorimo o človeku, ki se je večkrat 'izkazal' z žaljivimi, rasističnimi opazkami, z izjavami celo podpiral genocid nad neciviliziranimi plemeni in po današnjih spoznanjih imel bistveno manj prijazen obraz od tistega, ki nam ga ponudi Najtemnejša ura." (Goodfella, Filmski kotiček)

** Op. Treba je vedeti, da je bil Jurij VI. Britanski (Albert Frederick Arthur George z vzdevkom 'Bertie') potomec dinastije Windsor, izhajajoče iz germanske kraljevske hiše Sachsen-Coburg und Gotha, ki je bila že zaradi porekla skrivaj naklonjena Hitlerju; podobno so nekateri člani vojnega kabineta (tudi zunanji minister lord Halifax) zaradi lastnih ambicij, političnih interesov in neuradne podpore britanske monarhije nasprotovali neposredni vojni napovedi Nemčiji.

9 komentarjev:

  1. Kak se ti je pa zdel Nolanov Dunkirk?

    OdgovoriIzbriši
  2. Tehnično in kinematografsko dovršen, sijajno posnet vojni film. Zmotila sta me razpršenost likov in neosredotočenost oz. neopaznost kakšne osrednje pripovedne niti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Plus Netflixova drama The Crown, ki je sicer izšla že 2016, ampak zelo na koncu in kjer Churchilla upodablja John Lithgow. Bulldog je zadnje čase kar popularen. V čorbi vseh današnjih politikov, "politikov 21. stoletja", najbrž rightfully so. Darkest Hour me pa še čaka. Se veselim. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi meni je bil všeč. Dam mu eno piko manj kot ti. Film je odlično režiran v ključnih prizorih, glasba, dialogi, vse štima. Oldman, tako kot vsi ugotavljamo, vrhunski. Film me ni prepričal do konca predvsem zato, ker se, tako kot večina biografij, ne upa bolj kritično lotiti glavnega protagonista. Danes vemo, da je gospod Bulldog imel tudi manj prijazno plat in zato je zame ta portret nepopoln.

    OdgovoriIzbriši
  5. Nisem ga še videl, se pa oglašam zato, ker je ta govor morda eden najboljših govorov v zgodovini. Tudi zato, ker razkriva pravega državnika, kakršnih danes ni več. V tem poslu ni prostora za sočutje, ampak gre za čisto kalkulacijo, česar danes več ljudstvo ne razume. Danes se Hitlerju nihče več ne bi uprl.

    OdgovoriIzbriši
  6. Gotovo je ta govor eden najslovitejših in tistih, ki jih še danes najraje citirajo. Zanimiva pri Churchillu, ki je bil v resnici veliko bolj kontroverzna osebnost, kot daje to slutiti ta film, je bila tudi njegova neverjetna ustvarjalnost in literarna plodnost: bil je tudi navdušen impresionistični slikar ter zgodovinar in menda je sproduciral več besedila (napisal je tudi več knjig), kot sta ga zapustila Dickens in Shakespeare skupaj.

    OdgovoriIzbriši
  7. jp, film pozabi omeniti, da je bil vojni zločinec

    OdgovoriIzbriši
  8. Se pridružujem komentarju, ki ga je podal Goodfella. Film je tehnično (čeprav pozorno oko opazi nekaj klišejskih prijemov) in igralsko kot iz škatlice, vendar je Churchill prikazan preveč enodimenzionalno, pa čeprav nam Oldman ponudi celo paleto različnih obrazov in čustev. Glasba denimo, ki je krasna spremljava filmu, v ključnih trenutkih služi zgolj teatralnosti. Ok, Churchill je bil pomembna osebnost, ampak po drugi strani bi se mu lahko tudi v 2. svetovni vojni ponesrečilo ravno tako, kot v prejšnjih akcijah. Manko pragmatičnosti, ki se zdi iz današnjega zornega kota resda absurdna, bi lahko zgodovino in mnoga žviljenja obrnil povsem v drugo smer. Ampak zgodovino pač pišejo zmagovalci.

    OdgovoriIzbriši
  9. Res je, zgodovino pišejo zmagovalci. Poleg tega je naivno pričakovati, da bo zgodba, ki spremlja vsega en mesec v življenju politika, zajela vso celovitost in kompleksnost njegove osebnosti ter namignila še na grehe, ki so se v resnici zgodili pozneje. Kot če bi filmu, ki prikazuje zgolj desant na Drvar, očitali pomanjkanje kritike Titovega lika iz poznejših časov (ko so se dogajali vojni zločini) oz. pogrešali prikaz njegove totalitaristične in tiranske plati. Ampak tako ali drugače: osebno me je Oldmanov performans prepričal in v tem vidim največjo odliko filma.

    OdgovoriIzbriši