16. jan. 2018

Ferdinand (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Otroška pripoved o Ferdinandu, v ameriškem izvirniku The Story of Ferdinand (1936), je zgodba o prijaznem, miroljubnem bikcu, ki ne mara testosteronskih prepirov, tekmovalnosti, nasilja in zlasti bikoborbe, za katero je bil vzrejen; raje ovohava cvetlice in prijateljuje z drugimi živalmi, čeprav je medtem zrastel v mogočnega pripadnika svoje vrste. Prinaša sporočilo o pacifizmu, premagovanju predsodkov ter zoperstavljanju družbenim pričakovanjem in zakoreninjeni usojenosti. Z ilustracijami Roberta Lawsona in v novem prevodu Darje Marinšek je priljubljena slikanica nazadnje izšla leta 2017 pri založbi Mladinska knjiga. Že dve leti po izidu originala je Walt Disney zgodbo priredil v kratki animirani film Ferdinand the Bull (1938), ki je v kategoriji risank tedaj prejel oskarja. Osemdeset let pozneje se zgodba vrača v sodobni animirani izvedbi studiev Blue Sky in režiji njihovega prvega moža Carlosa Saldanhe (franšizi Ledena doba ter Rio). Animiranka je bila na podelitvi zlatih globusov deležna dveh nominacij, za najboljši animirani celovečerec in izvirno skladbo Home (Nick Jonas).

Kot otrok seveda nisem vedel, da je Wilbur Monroe Leaf, bolj znan kot Munro Leaf, s svojim drobnim delom, napisanim v eni uri leta 1936, dosegel ne le svetovno slavo, temveč sprožil tudi totalitarne politične ukrepe. Pravljico so fašisti in nacisti ožigosali kot pacifistično propagando in jo v Španiji prepovedali, v Tretjem rajhu pa zažigali kot izrojeno umetnost. —Marko Crnkovič, DELO

Scenaristi Robert L. Baird, Tim Federle in Brad Copeland so v maniri politično korektnih, družinskih animiranih spektaklov poskrbeli za vse prepoznavne elemente tovrstnega projekta: poistovetljivega glavnega junaka, antagoniste in tekmece (ki nazadnje sprevidijo svojo zmoto), spremljajoče stranske like za humorno razbremenitev in take, ki s satirično podobo in vedenjem namigujejo na uveljavljene stereotipe. Temu dodajo življenjsko zgodbo rahločutnega bika, ki s pogumom, srčnostjo in vdanostjo načelom nazadnje poskrbi za zmagoslavje pravice ter prevlado sočutja. Celovita izkušnja je predvsem zabavna, mestoma ganljiva in tematsko dovolj zaokrožena, da prinese jasno sporočilo o humanem ravnanju z živalmi (zlasti v okviru vprašanja španskih bikoborb), strpnosti in sprejemanju drugačnosti.

Ferdinand je bil v dobi militarizma in populizma videti kot pacifist. Njegov pacifizem je danes drugotnega pomena, saj ga preglasijo generična sporočila, ki intonirajo sodobne animacije: čudaško je normalno! Drugačni, a enakopravni! Bodi to, kar si! A ker živimo ravno v času obračuna z nasilniškimi, posiljevalskimi, bikastimi moškimi, bi lahko Ferdinand, mehki, strpni samec, postal tudi maskota gibanja #MeToo. —Marcel Štefančič, Mladina


Celokupno je animiranka bolj osredotočena in vsebinsko polnovrednejša od razmeroma plehkih, brezbrižnih Trolov (2016) studiev DreamWorks, če govorimo o vrednotah hipijevskega širjenja miru in ljubezni; vendar kljub temu zmoti nekaj oportunističnih bližnjic, zaradi katerih jo težko enakovredno postavim(o) ob bok veliko upešnejšim predhodnikom iz Nebeško modrih studiev (v kinodvoranah je Ferdinand do zdaj približno podvojil 100-milijonski vložek). Jasno, da mora animiranka prinašati uravnotežen kompromis med burkaškim kratkočasjem za mlečnozobo občinstvo in bolj pomenljivo substanco za njihove roditelje, ki plačajo vstopnice (in pokovko in sladko mehurčkasto pijačo in trgovsko kramo z risanimi junaki), a v pomanjkanju resnične globine in širine pripovedi je ta videti preračunljivo in formulaično. Večkrat je opaziti, kako osrednji motiv o usodi goveda (ki je v resnici tragična in predvsem politično kočljiva) upravičeno zaide v temnejše in resnejše tone, potem pa ga na silo razbremeni situacijska komedija ali preusmeritev v lahkotnejše, prikladno optimistične rešitve, in tako celostno ostane nedorečen. V oči bije poenostavljanje in odvračanje pozornosti s srečnimi epilogi, ki izdelku jemlje potrebno verodostojnost ter ga spreminja v še eno instantno doživetje brez žlahtno arhetipske, trajne vrednosti. Kljub vsemu simpatično, gledljivo (tudi večkrat), z izjemno animacijo, duhovitimi pop-referencami in v sijajni slovenski sinhronizaciji (glasovi Domen Valič, Lucija Grm, Jernej Kuntner, Helena Berden, Lija Pečnikar in drugi).

Ni komentarjev:

Objavite komentar