31. jan. 2018

Mom and Dad (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Še vedno je januar, torej mesec, kamor se tradicionalno steče vsa žanrska gnojnica, ki je Hollywood dotlej ni uspel spraviti v promet; ta čas si lahko obetamo diarejo tretjerazrednih čezlužnih projektov, ki jo običajno odplakne direktno na DVD tržišče. Če k temu prištejem plehkega ameriškega stripovsko-igričarskega scenarista (Pathology, Jonah Hex) in režiserja Briana Taylorja (Crank, Crank: High Voltage, Gamer) ter v dehteči shitcake umešam še groteskne manične izpade, po katerih slovi shakespearski overacting virtuoz Nicolas Cage (Con Air, 8MM, Ghost Rider, Next, Bangkok Dangerous, Knowing, The Sorcerer's Apprentice, Kick-Ass, The Frozen Ground, Dying of the Light), kaj dobim? Prvovrstno zabavo (tudi s Selmo Blair), kajpak. Not the bees! Aaargh, they're in my eyes!



Za predlanski Samhain (že za lani) napovedana Mama in ata sta bolj ko ne izguba časa, ampak ob tako nizkih pričakovanjih se večkrat zgodi, da nazadnje sploh nisem tako strašansko razočaran ali pa me doleti celo blažje presenečenje. Film vsekakor ima svoje svetle trenutke, predvsem pa razmeroma duhovito in izvirno osrednjo premiso. Medtem ko se tovrstne srhljivke arhetipsko sukajo okrog zlonamernosti in prikrite uničevalnosti otrok (The Bad Seed, Village of the Damned, The Children), Taylorjeva zgodba obrne ta koncept na glavo: tukaj so starši tisti, ki skušajo na vsak način — brezumno in nagonsko, čimprej in brez kompromisov — pobiti svoje otroke.

Razen pripovednega tona in morečega vzdušja, ki se posrečeno sprevrača v farso, je zaznati tudi nekaj satirične substance; ta izvira iz kritičnega prereza politične korektnosti in razkrivanja zlaganih konvencij družbe, v kateri imajo starši brezpogojno radi svoje otroke. Kaj pa, če so tvoji otroci neznosno zoprni, jezikavi najstniki, razvajene cmere, ki ti kradejo denar in se družijo s samimi zgubami? Kaj, če si si odraslo življenje nekoč predstavljal povsem drugače, ko si še imel mladostne ideale, visokoleteče cilje, spontano vizijo prostosti in ameriške sanje o srečnem družinskem življenju — zdaj pa si obtičal v idiličnem (in praznem) predmestju s hipoteko, sitno ženo, dolgočasno službo, nekaj odvečnimi kilogrami in rastočo plešo? Predvsem pa s potomci, ki niso ravno tisto, kar si si želel?



Kljub cenzorski oznaki 'R' se film izogne kakršnikoli nazornosti (beri: The Purge) ter skuša strašiti z izkrivljeno optiko in zloveščimi glumaškimi odzivi (žal pa tudi s hitro trendovsko montažo in odrezanimi kadri), kar mu gre priznati v prid, vendar na celi črti pogrne pri najpomembnejšem elementu: psihosocialnem ali političnem kontekstu. Zgodba v celoti zamolči vzrok nenadnega besnila staršev, ki začnejo množično moriti lastne potomce (a so zato drug do drugega sila prijazni), in se skupaj z nedorečenim epilogom izteče v mlačno 'ne-tič-ne-miš' črno komedijo — saj ne, da bi morali imeti gledalci vsa pojasnila servirana na pladnju, temveč je zavoljo obče zaokroženosti in bolj poudarjenih satiričnih osti umestno videti širšo sliko. Taylorju se to očitno ni zdelo nujno.

Ne zamešajte naslova s starejšo indie grozljivko Mum & Dad (2008), sicer prvencem britanskega režiserja Stevena Sheila. Tisto je šele sprevržena zadeva, pravzaprav nekaj najbolj gnusnega in izprijenega, kar sem kdaj uzrl. Saj res, o tem moram kdaj pisati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar