22. jan. 2018

The Ides of March (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Stari Rimljani so imeli za določene dneve, vezane na lunine mene, posebna imena: kalende (od tod naziv za koledar) so bile prvi dan v mesecu, none so pomenile bodisi peti ali sedmi dan (odvisno od krajca), medtem ko so ide označevale bodisi trinajsti ali petnajsti dan v mesecu, ki je sovpadel s polno luno. Prvi mesec je bil tedaj še poimenovan po bogu vojne Marsu (šele pozneje je marec postal tretji mesec v letu) in marčeve ide leta 44 pred Kristusom so bile natanko petnajstega: to je bil dan, ko so zarotniki v senatu zahrbtno umorili diktatorskega vojskovodjo Gaja Julija Cezarja, ključno figuro politične preobrazbe oslabljene rimske republike v absolutistični imperij. "Et tu, Brute?" (Sloviti stavek si je pozneje izmislil Shakespeare, Cezar je bil v resnici preveč zaposlen z umiranjem, da bi povedal kaj tako romantičnega.)

Kaj natanko je torej želel scenarist in režiser George Clooney (ki se pojavi tudi v eni osrednjih vlog) sporočiti z naslovom svoje politične drame? Nedvomno govori o hinavski, izdajalski in nemoralni naravi državniške politike, kjer ni nobenega prostora za ideale in katere protagonisti ne izbirajo sredstev za dosego cilja. Politika je kurba, se je včasih reklo — volivci so pa tako ali tako neumne ovce, ki hitro pozabijo obljube in se ne menijo za načela, temveč se vsakrat znova pustijo ujeti na limanice karizmatičnim voditeljem, njihovim sladkim besedam in strankarskim interesom. Ki so seveda navaden bikov drek, saj ideološka pripadnost nima pri tem prav nobene vloge, razen peska v oči: gre kvečjemu za ohranjanje statusa quo vladajoče elite, ki skrbi zgolj za lastno dobrobit, pobira davke in z odločitvami sebi v prid kroji usodo slehernika.

Clooney je prevzel stransko vlogo šarmantnega demokratskega guvernerja Mika Morrisa, glavno vlogo pa je prepustil Ryanu Goslingu kot ambicioznemu političnemu svetovalcu Stephenu, ki z guvernerjem in vodjo kampanje Paulom Zaro (Philip Seymour Hoffman) sodeluje v kampanji ob izbiri kandidatov za ameriške predsedniške volitve. Že tako težka politična igra se resnično zaplete, ko se Stephen nespametno dobi z vodjo nasprotnega tabora (Paul Giamatti), stvari pa dodatno otežuje še razmerje s praktikantko Molly (Evan Rachel Wood) in poročanje novinarke New York Timesa (Marisa Tomei). Čeprav Stephen namreč zavrne ponudbo za prestop v nasprotnikov tabor, je za njegovo ožigosanost dovolj že to, da je sedel na stol poleg nasprotnika. Prepredanje političnih spletk in prevar se do vrhunca vali z razkritjem nečastne skrivnosti predsedniškega kandidata in s slo po maščevanju. —Irena Jenko, SIOL


Dvakratni oskarjevec Clooney vnovič potrjuje, ali pa se samo (meni) tako zdi, da je v vlogi režiserja (Confessions of a Dangerous Mind, Good Night, and Good Luck.) pravzaprav boljši kot v čevljih igralca, saj nadvse suvereno vodi menažerijo skoraj tako, kot bi šlo za politični triler. Vloge so razdeljene enakovredno in casting je posrečen, dialogi inteligentni, montaža fluidna in dramaturgija zaokrožena, igralska interakcija nadvse prepričljiva. Zakulisne mahinacije, pridobitniške svinjarije in administrativne manipulacije so osupljive, četudi mestoma vseeno nekoliko pretirane. Razen tega je šele ob bleščeči prezenci gravitacijskih sil kot sta (žal pokojni) Philip Seymour Hoffman ali Paul Giamatti očitno, kako enolične izraznosti in omejenega obsega je v resnici Ryan Gosling (ki ima v zgodbi središčno pozicijo), a se kljub temu odreže primerno in nadvse spodobno. Samozavestni mladi idealist, ki v kennedyjevskem liku guvernerja vidi svoj vzor z neomajno integriteto (četudi ga novinarka Marisa Tomei jasno opozori, naj ne bo naiven), bo neizogibno doživel razočaranje: ne samo, da bo kot grešni kozel sprevidel svojo napačno predstavo o lojalnosti, temveč bo moral mirno požreti predvsem to, da bo na rovaš kariere svojega šefa (in prihodnjega predsednika) za njegovo šovinistično samopašnost krvavo plačala mlada praktikantka Evan Rachel Wood. (Namig na Clintonovo afero z Monico Lewinsky in zanimiva filmska anticipacija primitivizma, ki ga izkazuje zdajšnji POTUS Donald Trump.)

Kampanja gre proti koncu, tako v igri ostaneta le še dva, pensilvanski guverner Mike Morris (George Clooney) in arkansaški senator Ted Pullman (Michael Mantell). Kdor bo zmagal, bo demokratski predsedniški kandidat. Odločilen bo Ohio, za osvojitev Ohia pa bo odločilna podpora vplivnega južnokarolinskega senatorja Thompsona (Jeffrey Wright), ki mu obe strani obljubljata visok položaj v novi administraciji. Ker pa je film posnet po gledališki igri Beauja Willimona (Farragut North), ki je — v različnih, bolj ali manj nižje rangiranih funkcijah — menedžiral predvolilne kampanje demokratskih kandidatov, Hillary Clinton, Howarda Deana, Billa Bradleyja in Charlesa Schumerja, tudi na vse licitacije, zvijanja demokracije, manipuliranja in politično korupcijo, ki sledijo, pogledamo skozi oči Stephena Meyersa (Ryan Gosling), mladega, nižje rangiranega menedžerja Morrisove kampanje, ki ga druga stran (Paul Giamatti) zapeljuje in snubi: Hej, delaš za napačnega človeka! V resnici je tak kot vsi ostali politiki! In res, Morris, liberalni populist in idealist velikih besed, energični in artikulirani "novi obraz", ki obljublja "novo politiko", je tipični pozerski demokrat: ne le da izgleda kot ritualni remiks demokratskih predsednikov in predsedniških kandidatov (Bill Clinton, Hillary Clinton, Howard Dean, John Edwards, Bill Bradley, Barack Obama), ampak je njegova usoda v vsakem trenutku odvisna od potez njegovih strategov. Brez njih ga ni. Brez njih ne ve, kaj narediti — sam nima rešitve. Ko se stvari zapletejo in ko vrag vzame šalo, lahko računa le na lucidnost in genialnost svojih malih machiavellijev. Politiki, ki pravijo, da bodo spremenili svet, običajno nasedejo svoji samopodobi in svoji mitomaniji, toda na koncu jih vedno reši to, da nihče noče, da bi kdo svet spremenil. —Marcel Štefančič, Mladina


Kot rezilo ostra, elegantno stilizirana in domiselna pripoved me je spomnila na istega leta posneti Margin Call (2011) režiserja J. C. Chandorja, sijajno alegorijo o surovem koristoljubju kapitalistične paradigme in prepadu med družbenimi kastami, ki se namesto na političnem parketu odvija na finančnem odru — vendar ga (po mojem) celostno ne dosega. Razen nekaterih manjših nedoslednosti in scenarističnih spodrsljajev, ki služijo kot ceneno gonilo zgodbe (denimo hči premožnega politika, ki nima ušivih 900 dolarjev za splav), je Clooney nekoliko preveč enostranski in kratkoviden celo pri osrednji poanti, v epilogu poosebljeni v Goslingovem liku, ki se preobrazi v neusmiljenega, oportunističnega cinika: češ, politika celo iz poštenjakov dela svinje. Osebno se s tem ne strinjam; menim, da ambiciozni prašički brez etičnih zadržkov v politiko že spočetka vstopijo zato, da lahko razvijejo ves svoj zavržni potencial. Sicer pa se očitno George vendarle navdihuje pri Juliju Cezarju, ki je nekoč menda rekel: "Če moraš prekršiti zakon, ga prekrši zgolj, če s tem posegaš po moči." Kar pomeni, da od časa starih Rimljanov civilizacijsko in človeško nismo napredovali niti za ped.

2 komentarja:

  1. "Dvakratni oskarjevec Clooney vnovič potrjuje, ali pa se samo (meni) tako zdi, da je v vlogi režiserja (Confessions of a Dangerous Mind, Good Night, and Good Luck.) pravzaprav boljši kot v čevljih igralca ... "

    Glede teh filmov bi se strinjal s tabo, toda njegova zadnja filma Monuments Men in Suburbicon sta pa poštena zmazka kar se mene tiče. Sploh slednji.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hm, vidiš, prav omenjenih si še nisem utegnil ogledati. No ja, vsaj pri nekaterih prejšnjih se je odrezal dobro. :)

    OdgovoriIzbriši