18. jan. 2018

The Last Samurai (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ameriški producent, scenarist in režiser Edward Zwick je šampion naivnih, kičastih, junaštvo in domoljubje poveličujočih (vojnih) epov brez verodostojnega družbeno-političnega konteksta — ali pa, še huje, s smešno poenostavljenim, enostranskim in zavajajočim prikazom zgodovinskih dejstev (čudno, da ni režiral Bravehearta): je kot 'Ridley Scott revnega moža' (zlasti v zadnjih letih) ali prizemljeni Roland Emmerich, ki bi sklenil ustvarjati vojne melodrame. Nekateri filmi so se mu (kljub temu) posrečili nadvse solidno (Glory, Courage Under Fire) ali vsaj kinematografsko spodobno (The Siege, Blood Diamond), dočim je pri nekaterih solzavih romancah za neizobražene gospodinje tako hudo ustrelil mimo (Legends of the Fall), da jim z današnjimi očmi ne morem nameniti pohvale, kako dobro so kljubovali zobu časa. Med njimi je tudi kostumska patetika s Tomčijem Kurčijem v vlogi požrtvovalnega zahodnjaškega mečevalca, ki si domišlja, da pleše z volkovi.
Edward Zwick je pred leti posnel Jesensko pripoved, enega najboljših, najlepših in najbolj žalostnih filmov vseh časov. Zares pravo mojstrovino, ki je zaigrala na vse potrebne karte in v jok spravila celo serijske morilce. In sedaj je posnel še Poslednjega samuraja, se pravi nadaljevanje Jesenske pripovedi, rimejk Jesenske pripovedi in parafrazo Jesenske pripovedi. Torej film, ob katerem bodo jokala celo trupla. Pozabite na Braveheart, na sceni je novo srce. —Iztok



Zgodba se odvija v času upora japonske bojevniške kaste samurajev zoper politično-kulturne reforme novega cesarja Meidžija (Meiji-tennō, 1852—1912), z obljubo gospodarskega napredka in modernizacije naklonjenega ameriškemu vplivu ter interesom. Po krvavih vojnah z indijanci zagrenjeni, zapiti in zatravmirani stotnik Nathan Algren (Tomči) naj bi na Japonskem po ukazu častihlepnega poslovneža Omure izuril novoustanovljene cesarske enote, vendar se po izgubljeni bitki sam znajde kot ujetnik bojevitih samurajev, potem ko su mu nenadejano prizanesli s smrtjo. Njihov poveljnik Katsumoto (Ken Watanabe) ga pod strogim nadzorom nastani v hiši svoje sestre (Koyuki Katō), katere soprog je padel v tisti bitki; pod njegovim modrim mentorstvom se zahodnjak postopno uči japonske kulture, načel časti in discipline ter špartanskega življenja. Duhovna dimenzija in ponosna drža bojevnikov ga prevzameta in spreobrneta (k temu nekaj prispeva tudi seksapilna vdova Taka); nazadnje se bo v obrambi vojaške etike in kodeksa zvestobe pridružil poslednjemu samuraju (in prijatelju) v tragičnem boju za ohranitev japonske samobitnosti in pristne kulturne podobe.
Enkratna in neponovljiva mojstrovina, ki vsakemu izmed teh filmov ukrade najboljše, se kljub temu izogne klišejem, premore dovolj samodiscipline, da ne podleže pretirani patetiki in se iz minute v minuto spreminja v takojšnjo klasiko. V večen material, v film vseh filmov, v resnega kandidata za najboljši film vseh časov. V evergreen za vse generacije. V Gone With the Wind, ki ga nese samo dejstvo, da je predober za člane akademije, ki tala oskarje. In da ne pozabim. Jokal sem. Kot majhen otrok. In to petkrat zapored. Kot pri Jesenski pripovedi. —Iztok



Saharinsko mož-romanco in kvazi-zgodovinski ep, ki skuša delovati kot resnična zgodba (kar seveda ni), razen dokaj kratkočasne dramaturgije rešujejo zlasti njegova sijajna kostumografija in scenografija ter obče tehnična plat (s kamero Johna Tolla, ki je posnel tudi Pogumno srce in Atlas oblakov, ter glasbo slavnega Hansa Zimmerja), deloma pa tudi nekateri angažirani nastopi japonskih glumačev. Med njimi je razen Watanabeja (Batman Begins, Letters from Iwo Jima, Inception, Godzilla) tudi vselej zanimivi Hirojuki Sanada (Ringu, Sunshine, 47 Ronin, Mr. Holmes, Life), po drugi strani pa so izjemni britanski igralci kot Billy Connolly ali Leighov prvak Timothy Spall (Secrets & Lies, Topsy-Turvy, All or Nothing, The Damned United, The King's Speech, Mr. Turner) obsojeni na betežno statiranje v stranskih vlogah. Jasno, da mora biti Tom Cruise — ki je tudi eden od producentov — velika zvezda filma, z dramatičnimi izlivi potlačenih moških emocij (in s konkretnimi solzicami) namenjenega bolj rahločutnim fantom. Impresivnih 170 cm visoki prvi hollywoodski škrat je svojo virilnost in borilne zmožnosti po prvi Misiji: Nemogoče (1996) in Posebnem poročilu (2002) tudi poslej dokazoval v vlogah akcijskih figuric; z Edwardom Zwickom sta dober ducat let pozneje sodelovala v še enem tovrstnih projektov, nadaljevanju šundovske pretepaško-streljaške špijonade Jack Reacher: Never Go Back (2016). Ni se jima najbolje posrečilo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar