8. jan. 2018

Three Billboards Outside
Ebbing, Missouri (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Znani so dobitniki zlatih globusov 2018 in če je kateri veliki zmagovalec, potem je to — po vrsti šele tretji — celovečerec britanskega scenarista in režiserja Martina McDonagha (In Bruges, Seven Psychopaths), ki je vnovič postregel z izjemno pripovedno močjo, obrtniško spretnostjo in igralskim presežkom. Trije plakati pred mestom, ki smo jih v sekciji predpremier videli že na LIFFu, so bili sinoči deležni nagrad za najboljši film v žanru dram, glavno žensko vlogo (Frances McDormand), stransko moško vlogo (Sam Rockwell) ter najboljši scenarij (Martin McDonagh). Če so odličja Združenja tujih dopisnikov iz Hollywooda (HFPA) tradicionalni pokazatelj poznejših oskarjev, si lahko kmalu obetamo tudi slednje; posebej v luči nedavnih spolnih afer v filmski industriji, zaradi katerih bosta politična korektnost in ameriška sprenevedava morala gotovo nagrajevala ženske like in z njimi povezane zgodbe. Mene pa še najbolj zabava dejstvo, kako mora Anglež z irskimi koreninami priti čez lužo in pokazati, kako se da z ameriškimi igralci na njihovih domačih tleh posneti sijajen film, medtem ko nam Hollywood še kar vztrajno servira stripovske idiotizme z možmi v pajkicah ter obupano neduhovite straniščne komedije.

This didn't put an end to shit, you fucking retard; this is just the fucking start. Why don't you put that on your Good Morning Missouri fucking wake up broadcast, bitch?

Novi McDonaghov celovečerec, zmagovalec letošnjega festivala v Torontu, prerašča okvire ameriškega juga in se na skoraj mitološki ravni spopada s težkimi vprašanji krivde, odpuščanja, nasilja in jeze. Mildred Hayes prebiva na koncu odmaknjene ceste v zakotju Missourija; edini kažipot do njene hiše so trije ogromni panoji za plakate, na katerih nihče ne oglašuje že od sredine osemdesetih naprej. Mildred nekega dne vkoraka v oglaševalsko agencijo v mestu in vse tri panoje najame za leto dni. Na njih v šestmetrskih črkah na krvavo rdečem ozadju izpiše poziv in obtožbo lokalnega načelnika policije — njena hčerka je bila brutalno posiljena in umorjena pred sedmimi meseci, oblastem pa ni uspelo od takrat še nikogar aretirati. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

McDonagh se ukvarja s podobnimi temami kot njegov starejši stanovski kolega Martin Scorsese (Silence); a če ta ostaja na konceptualni ravni in človekovo zlonamernost z vrojeno krščansko krivdo pripisuje moški srži ali psihosocialnim arhetipom, irski Britanec kaže tudi na širše družbeno okolje svojih protagonistov (in je še vedno obseden z vprašanjem upravičenosti samomora). Tukaj si ne morem kaj, da ne v njegovih idejah zaznal nečesa veliko splošnejšega, bolj univerzalnega, kar je lahko doma marsikje — tudi v kokošji deželi na absurdni strani Alp. Recimo tista zatohla, podeželska klima majhnih krajev, kjer vsakdo pozna vsakogar ter ve vse o vseh in vsem, vendar nihče ne stori ničesar in se posledično nikoli ne spremeni nič. Ali pa hinavski, birokratiziran, aroganten in smešno neučinkovit režim, ki je zgolj samemu sebi namen in katerega interes je ohranjati status quo, da bi ljudje še naprej v strahu opravljali svoje državljanske dolžnosti in ubogljivo molčali. Ali pa dvojna merila disfunkcionalnih družin, ko se nikomur ne zdi sporno, da jo mož, ki je dolga leta pretepal ženo, nazadnje popiha s skoraj mladoletno priležnico, medtem ko se vsi svetohlinsko zgražajo nad tem, da zapuščena soproga ne hodi več v krajevno cerkev. Predvsem in zlasti pa najočitnejši sindrom zahojenih, sebičnih, lažnivih, vulgarno individualističnih, butalskih reality show skupnosti s plašnicami na glavi in z drekom znotraj nje, kjer vlada negativna selekcija in peščica psihopatskih tepcev narekuje mnenje ter vsiljuje voljo apatični večini: nikomur ni zares mar za težave drugih in edini problem je tisti, ki na problem opozarja.

Father, that whole type of situation is kinda like your Church boys, ain't it? You've got your colors, you've got your clubhouse, you're, for want of a better word, a gang. And if you're upstairs smoking a pipe and reading a bible while one of your fellow gang members is downstairs fucking an altar boy then, Father, just like the Crips, and just like the Bloods, you're culpable. 'Cos you joined the gang, man. And I don't care if you never did shit or never saw shit or never heard shit. You joined the gang. You're culpable. And when a person is culpable to altar-boy-fucking, or anykinda-boy-fucking, then they kinda forfeit the right to come into my house and say anything about me, or my life, or my daughter, or my billboards.

Poleg vsega naštetega pa film ne deluje le na razvedrilnem področju, toda ponudi tudi precej čustvene globine in relevantnosti v današnjem svetu. Neučinkovitost organov pregona, nikoli prekinjen krog nasilja in občutek krivde so le nekatere izmed tem, ki prevevajo McDonaghov celovečerec, ki se konča z odličnim zaključnim prizorom. Če bi že morali izpostaviti kako negativno stvar, je morda le ta, da film na začetku pleše med mnogimi liki in je posledično prva polovica šibkejša od druge, ki je veliko bolj osredotočena. —Jure Konestabo, Filmstart

Razen karizmatičnega Woodyja Harrelsona (No Country for Old Men, Out of the Furnace, The Edge of Seventeen, Wilson) sta gonilna sila pripovedi gotovo Frances McDormand in vselej odlični Sam Rockwell (z zanesljivo podporo sijajne glumaške ekipe, v kateri so še John Hawkes, Peter Dinklage, Željko Ivanek in Abbie Cornish), oba zasluženo nagrajena za svoji vlogi. (Vsaj zanjo mirno napovedujem tudi oskarja.) Posebej je zanimiv širok značajski lok, razvoj obeh likov ter njuna interakcija, potem ko ju okoliščine pripeljejo na skupno pot; ona je besna, žalujoča mati surovo umorjene hčere ter zanemarjena soproga, on je sadističen, frustriran in predsodkov poln, ne najbolj brihten lokalni policist. Vsak po svoje se hočeta krvavo maščevati krivcem sprevrženih dejanj, vsemu žalostnemu svetu in krivičnemu sistemu, a ju bo usoda — z nenadejano posthumno pomočjo nekega zanimivo razsvetljenega policijskega lika — speljala na pot medsebojnega odpuščanja in razumevanja zakonov posledičnosti (beri: karma). Ostaja pa odprto vprašanje: se (ti) mora zgoditi res kaj hudega, da v boleči katarzi končno sprevidiš edino smiselno smer sobivanja in sožitja, ali pa je mogoče do sprave in miru priti z umirjeno refleksijo, ljubeznijo ter obuditvijo pristne človečnosti? Ali je nujno trpeti, zato da postaneš boljši in modrejši človek, ali pa moramo eksistenčne muke (ne glede na versko pripadnost in duhovno usmerjenost) zgolj sprejeti kot sestavni del življenja in rasti? Zdi se, da na to dilemo (celo) McDonagh nima dokončnega odgovora — prepušča ga gledalcu, kar je edino pravilno.

2 komentarja:

  1. Super film, kolikor sem jih pogledal z letnico 2017, med njimi najboljši! Neverjetno, kakšen preskok je uspel McDonaghu, pa čeprav In Bruges (Morilca na kolektivca mi nikakor ne gre izpod prstov) ter Sedem psihopatov nista slaba filma. Poleg na oskarja obsojene Frances McDormand, Sama Rockwella in Željka Ivaneka (hej, zakaj ga ne omenja noben tabloid, medtem ko so Melanije strani polne?) naj posebej omenim še Woodyja Harrelsona, ki je opravil izjemno delo! In pa, za intermezzo, Lucas Hedges. Poba je predlani zaigral v Manchester by the Sea, letos pa ga je moč videti še v Lady Bird. Zapomnimo si njegovo ime.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam, vsi so se odrezali odlično in res gre izpostaviti mlade igralce, ki sredi veteranske zasedbe verjetno niso imeli lahkega dela, a so ga opravili z odliko. Malo mi je pa žal nekoliko neizkoriščenega Johna Hawkesa, enega najboljših ameriških karakternih igralcev sicer.

    OdgovoriIzbriši