5. feb. 2018

Murder on the Orient Express (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Bržčas bi bilo krivično reči, da je film režiserja Kennetha Branagha, v katerem si je (že spet) dodelil osrednjo vlogo, slab ali celo zgolj povprečen; bolje bi se bilo vprašati, ali je bil rimejk sploh potreben (bling bling) in kaj drugačnega, aktualnega ali kakorkoli pomenljivega je samovšečni severnoirski shakespearski aficionado Branagh vnesel vanj. Zgodba Agathe Christie je znana in navsezadnje imamo tudi sijajno različico filma iz leta 1974 pod taktirko slavnega Sidneyja Lumeta, ki je razen oskarja Ingrid Bergman v stranski vlogi tedaj prinesel še kopico drugih odličij in nominacij (brkatega Belgijca je tam suvereno upodobil gledališki virtuoz Albert Finney). Bi si lahko od režiserja podpovprečnega Frankensteina (1994), neposrečene stripovske mineštre Thor (2011) in mlačnega Agenta Ryana (2014) obetali kaj posebej izstopajočega?



Najprej pozitivne plati, kakor uči teorija filmske kritike: stilizirana 65-mm kamera Harisa Zambarloukosa z mističnimi gorskimi pejsaži Balkana, skozi katere drvi Polarni Orient ekspres, je z mehkimi filtri in patinirano barvno paleto navdušujoče kinematična. Nič manj tudi scenografija in kostumografija, ki se pričakovano dičita z naravnost pravljičnimi motivi in prizori — vendar je tukaj že prvi greh produkcijsko razkošne interpretacije literarne detektivke izpod peresa ameriškega scenarista Michaela Greena (Logan, Alien: Covenant, Blade Runner 2049), ki se z nenavadno spremenljivim tonom začne kot obešenjaška PG-13 grafična drama, potem pa v upehanem, nedomišljenem epilogu preide v melodramatične, mestoma skoraj že patetične odtenke. Branagh se je domislil impresivnih, umetelno zavihanih muštac "najslavnejšega detektiva na svetu" (kar v nekem prizoru tudi eksplicitno pove) ter svojega Hercula Poirota poudarjeno prikazal kot obsesivno-kompulzivnega pedantneža oz. nečimrnega, bolestnega perfekcionista v slogu televizijskega Monka (Tony Shalhoub), ki ga razen lastnega ostrega uma trpinči še nedorečeno ljubezensko razmerje do zaročenke (katere sliko si ogleduje v samopomilovanju, ko se mu rešitev primera izmika). Žal pa vsem drugim likom nameni premalo časa in energije.

Klimaks v Umoru na Orient ekspresu je lahko le antiklimaks. Obsojen je na antiklimaks. Filmi namreč konca ne morejo spremeniti. Niti ga ne smejo spremeniti. Pustiti ga morajo natanko takšnega, kot je. Ta unikatni konec je tisto, kar je ta roman naredilo. Ta unikatni konec je tisto, zaradi česar ta roman ekranizirajo. Ta unikatni konec je tisto, zaradi česar je Agatha Christie Umor na Orient ekspresu sploh napisala. Ekranizirali so ga že večkrat — Branaghova ekranizacija je peta. Toda filmarji nič ne morejo. Ne morejo poseči v konec, da bi gledalce presenetili ali šokirali. Presenetijo in šokirajo jih lahko le s koncem, ki ga vsi že itak poznajo in ki je danes videti kot kliše, kar pomeni, da jih lahko presenetijo in šokirajo le tako, da se zvesto, da ne rečem suženjsko držijo romana. Ne režirajo filmarji konca, temveč konec režira njih — in film. —Marcel Štefančič, Mladina


Vsi drugi liki so z enodimenzionalno, instantno karakterizacijo torej površinski in komajda omembe vredni, čeprav se med zvezdniško zasedbo pojavijo tako veličastna imena kot Derek Jacobi, Judi Dench, Willem Dafoe, Johnny Depp, Michelle Pfeiffer, Penélope Cruz in drugi — vendar podležejo oportunističnemu filmskemu simptomu prepoznavnih obrazov, ki pa nimajo prave vloge in so tam zgolj zato, da se pokažejo. Zakaj je med njimi recimo Sergej Polunin, sicer eden najbolj briljantnih, kontroverznih ter inovativnih novodobnih baletnikov (glej Take Me To Church), čigar bledi glumaški performans pozabljamo kar sproti? In kje so našli omlednega komika Josha Gada (jOBS, The Wedding Ringer) ali pa novi vojno-zvezdni up Daisy Ridley? (Vsaj pri Lucy Boynton iz prisrčnega Sing Streeta je preračunljivi casting všečnih obličij upravičen.) Ne gre za pretirano pikolovstvo, saj bistvo kriminalne drame pač niso posebni učinki (četudi jih je kar nekaj) ali kratkočasna dramaturška podoba ali dinamična žanrska vizualnost, temveč značajski portreti protagonistov — pa ne le umnega Poirota, temveč vseh sodelujočih likov. Tukaj se Branagh ravno ne pretegne v manieristični odličnosti, kakršno bi od kostumske drame pričakovali, in tudi v naraščajoči tenziji iskanja krivca ter koherentni logiki klasične detektivke ne blesti najbolj. Raje stavi na akcijske elemente, dramatično glasbeno podlago (Patrick Doyle) in zamaknjeno podobo samozadostne, izolirane stripovske resničnosti (glej Snowpiercer). Končni rezultat je tehnično spodoben in povečini gledljiv film, vendar brez presežka ali dodane vrednosti.

Sir Kenneth je po mojem vendarle boljši v čevljih igralca, če že. Raje si ga oglejte v njegovih zgodnjih shakespearskih projektih (Henry V., Much Ado About Nothing, Hamlet, Love's Labour's Lost, As You Like It) ali v katerem od mnogih televizijskih projektov; recimo hudomušni britanski komediji Peter's Friends (1992), odlični vojni konverzacijski drami Conspiracy (2001) ali sočutnem portretu ameriškega predsednika Roosevelta Warm Springs (2005).

2 komentarja:

  1. Zanimivo je, da je pred izdajo večina najmanj pričakovala od osrednjega lika (kako lahko sploh kdo parira Davidu Suchetu?), več pa od impresivne podporne zasedbe. Na koncu se je izkazalo ravno obratno, torej: Branagh le ni bil tako zelo medel, ostali (začenši z Deppom) pa so bili tam bolj kot magnet za denarce, kar je, na žalost, tudi film sam, saj ustvarjalci proti koncu prav odurno namigujejo na vzpostavitev franšize. Simpatičen, gledljiv in solidno zrežiran, vendar, kot zgoraj zapisano, brez presežka ali dodane vrednosti.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, seveda. Samo debili kot Iztok Gartner mislijo, da je film povsem v rokah igralcev; v resnici je vse skupaj zgolj stvar scenarija in režije. Če zgodba največ časa nameni le enemu liku (in si narcis Branagh zagotovi osrednjo vlogo), potem je nekemu Dereku Jacobiju (ki je približno 100-krat boljši igralec od Kennetha ali kogarkoli drugega, razen Judi Dench) težko narediti kaj posebnega, če se njegov lik pojavi vsega skupaj dvakrat po 30 sekund.

    OdgovoriIzbriši