21. feb. 2018

The Gateway (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Cineastičnega črva v meni nič ne razveseli bolj kot odkritje nizkoproračunskega, neodvisnega žanrskega bisera, ki ga med stalnimi hollywoodskimi odplakami (in njihovim agresivnim trženjem) običajno spregledamo. Za takimi projekti se je treba ozirati med festivalskimi novostmi, ki često prinesejo kaj domiselnega in osvežujoče drugačnega; z njimi je večkrat postregla tudi vse bolj ambiciozna pretočna storitev Netflix. Žal pa celovečerec avstralskega scenarista in režiserja Johna V. Sota (Crush, Needle, The Reckoning), izvirno naslovljen Alpha Gateway, ne prinaša česa tako revolucionarnega, da tega ne bi zasenčili oportunizem, številne pomanjkljivosti in šibke točke tega filma.



Časovni portali in vzporedne dimenzije so sicer železna premisa znanstvene fantastike; take zasnove smo zadnje čase videli v bolj ali manj zanimivih Another Earth (2011), Predestination (2014), Synchronicity (2015), ARQ (2016), Anti Matter (2016), Kill Switch (2017) in drugih, če se omejim zgolj na majhne, neodvisne projekte. Tak je tudi recimo razvpiti Primer (2004) Shana Carrutha, bržčas najbolj zapletena in nerazumljiva zgodba o časovnih paradoksih, kar jih je — okleščena vsakršne tehnicistične navlake in kvazi-strokovne latoviščine, ki gledalcu preprosto ne pojasni ničesar in kaotično celoto prepušča njegovi interpretaciji. Podobno minimalistična je tudi pripoved V. Sota, vendar deluje kot na poldrugo uro razvlečen kratki film, ki se zanaša na eno samo dramaturško domislico: obstoj neskončnega števila paralelnih svetov in izum portala, ki človeka prenese v enega izmed njih. Neverjetnega odkritja se kot poskusni zajček posluži fizičarka Jane Chandler (Jacqueline McKenzie), potem ko v prometni nesreči izgubi moža. V vzporednem vesolju najde njegovo identično različico in živega Matta (Myles Pollard) pripelje v svojo resničnost, nazaj k družini z adolescentnima bratom in sestro. Vendar še zdaleč ni vse tako popolno: paralelni svetovi se namreč razlikujejo v podrobnostih in posledičnih odstopanjih — Mattov dvojnik v svojem svetu recimo ni imel otrok, žrtev tamkajšnje nesreče pa je bila njegova Jane. To pomeni, da je vse na njem drugačno in da v resnici ni človek, kakršnega je poznala in ljubila. V svojo grozo potem slučajno odkrije še strašno resnico o tem, kako in zakaj je umrla njena dvojnica v Mattovem svetu.



Predpogoj takih zgodb, četudi se ne zatekajo k znanstvenim pojasnilom in tehničnim rešitvam, sta vendarle določena verodostojnost in zaokroženost — tukaj pa zgodba in protagonisti Johna V. Sota pogrnejo na celi črti. Garažnemu projektu z mačje-pokopališkim motivom moralne spornosti in nezmožnosti povratka od mrtvih se ta cenenost žal močno pozna. Zasnova likov in njihove vzajemnosti glumačem očitno ne daje dovolj materiala za kakršnokoli poistovetljivo karakterizacijo; njihove upodobitve so na leseni ravni srednješolske gledališke predstave in gledalcu ni posebej mar za kogarkoli med njimi. Če k temu dodamo še absurdno preprosto prehajanje med dimenzijami (v plastičnih škatlah z lučkami), zevajoče pripovedne luknje in logične nedoslednosti — bi bile po metuljevem učinku in neskončnih možnostih časovne posledičnosti razlike med svetovi res tako minimalne? — ter docela nepotreben in neupravičen zasuk konteksta v epilogu, lahko ugotovimo, da je sicer zanimiva ideja v vseh pogledih precej zanikrno udejanjena.

Ni komentarjev:

Objavite komentar