12. feb. 2018

The Ritual (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mladi ameriški scenarist in režiser David Bruckner je zbudil pozornost z nadvse solidnim prvencem The Signal (2007); pozneje se je podpisal pod najzanimivejši segment Amateur Night iz grozljivega omnibusa V/H/S (2012), ki ga je nato razširil še v celovečerec SiREN (2016), zgodbo o demonski seksualni plenilki, ki preži na moške. Tudi z naslednjim projektom (v produkciji tvrdke The Imaginarium Andyja 'Goluma' Serkisa in distribuciji Netflixa) ostaja na utečenih žanrskih tleh; tokrat v scenariju Joeja Bartona po istoimenskem romanu britanskega pisca Adama Nevilla iz leta 2011. Knjiga si je tedaj prislužila nagrado August Derleth, ki jo društvo British Fantasy Society podeljuje za najboljši roman leta (tega odličja so bili med drugimi deležni tudi Kingovi Cujo, It ter Bag of Bones). Zgodba spremlja skupino štirih prijateljev, ki se po tragični smrti petega odpravijo na treking po severnih švedskih gozdovih v nacionalnem parku Sarek, da bi pozabili na krvavi rop trgovine, ki mu je bil eden od njih skrivaj priča kot nemočen, od strahu ohromljen očividec. Medtem ko ga prijatelji molče obtožujejo strahopetnosti, ker ni vsaj poskusil posredovati, si usodni dogodek Luke (Rafe Spall) še najbolj očita sam; breme vesti in občutek krivde sta skoraj neznosna. Potem ko si nergaški Dom (Sam Troughton) poškoduje koleno, so z načrtovane poti do planinske koče prisiljeni skreniti na (domnevno) bližnjico skozi gozd. Pričakajo jih strahovite reči: med ostre veje dreves zagozdena trupla živali, zlovešča znamenja čarovništva in srhljiva koliba, kamor se čez noč zatečejo pred neurjem. Tam naletijo na groteskne figure nekakšnega poganskega kulta, mučijo jih skupinske môre ali nerazložljive blodnje in očitno jih nekdo ali nekaj v gozdu zasleduje. Kmalu bodo spoznali tudi krajevne prebivalce odljudnega kraja, vendar jih to ne bo rešilo; čaka jih nepojmljivo strašna, domala nestvarna izkušnja.

My old scoutmaster used to say 'If the shortcut was a shortcut, it wouldn't be called a shortcut, it would be called a route'.

Če imajo Američani filmsko tradicijo izrojenih rdečevratnikov iz odmaknjenih zakotij (Deliverance, The Texas Chain Saw Massacre, The Hills Have Eyes, Wrong Turn, The Devil's Rejects), potem Britanci prisegajo na poganske kulte, obredna žrtvovanja in morilske ezoterične združbe; vsaj, če se spomnimo legendarnega Moža iz protja (1973) Robina Hardyja ali poznejše bizarke Kill List (2011) Bena Wheatleyja. Če k temu prištejemo še morečo neoprijemljivost in gozdnato klavstrofobičnost Čarovnice iz Blaira (1999) ter mračno povezavo psihopatologije in mitoloških arhetipov Lovely Molly (2011), dobimo posrečeno mešanico motivov — ki si od žanrskih sorodnikov izposoja vse najboljše sestavine ter jih s pomočjo odlične fotografije in sijajne zvočne produkcije (z ambientalno glasbeno podlago Bena Lovetta iz zasedbe Mumford & Sons) sestavi v samostojno celoto. Kar najbolj navduši, so protagonisti in relacije med liki, s katerimi se zlahka poistovetimo in nam jih je iskreno mar (glej tudi Dark Was the Night); za razliko od ameriškega odštevanja življenj debilnih najstnikov se liki tukaj obnašajo dovolj razumno, logično in smiselno, da ne jezijo gledalca. Med njimi je največji poudarek na osrednjem protagonistu, ki ga krute razmere prisilijo v soočenje z lastnimi strahovi in frustracijami — to pa je ena žlahtnih prvin najboljših predstavnikov tega žanra. Predstavi nam tudi pošastno utelešenje človeških travm in vzorec kolektivnega nezavednega, materializiran v mitski vsebini (beri: obliko spreminjajoči nordijski živalski polbog jötunn), za katerega bi bilo nemara bolje, če bi po formuli "manj je več" pritajeno ostajal v sencah in slutnjah; vendar je tudi ekspliciten prikaz tehnično dobro udejanjen in dramaturško učinkovit. Resda je epilog nekako prisiljeno (pre)hiter, zmotijo tudi nekatere pripovedne nedoslednosti ter čustveno nedorečena katarza (mogoče bi filmu lahko dodali deset minut tovrstne ekspozicije), vendar je celota žanrsko in sporočilno neokrnjena: življenje zahteva nenehen boj, dvom o naravni avtoriteti in vztrajno upiranje nečlovečnosti, če naj osmislimo lastno eksistenco in ohranimo integriteto, pa naj gre za temačno božanstvo ali cinične in krivične prijatelje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar