26. feb. 2018

The Shape of Water (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

To reče, hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od pôda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesáje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
al Uršike videl nobeden ni več.

Slavni mehiški scenarist in režiser se od slogovno razkošne, a tematsko in vsebinsko manj impresivne gotske romance Škrlatni vrh (2015) vrača k svoji prvobitni, prepoznavni — nekoliko stripovski — fantazmagoriji: iz družbe izobčeni, zasanjani osamljenci in sirote, ki se iz opresivnega, nerazumnega režima umikajo v fantazijske svetove grotesknih tujih bitij. Taka je nema (a ne gluha) čistilka Elisa (Sally Hawkins), ki se v tajnem vladnem laboratoriju v času hladne vojne med velesilama zbliža s skrivnostnim vodnim stvorom (Doug Jones). Celo sodelavka in prijateljica Zelda (Octavia Spencer) ter njen prijazni sosed slikar Giles (Richard Jenkins), ki edina razumeta in podpirata Eliso, z dobršno mero dvoma sprejemata njeno naklonjenost do starodavne, božanske sluzaste kreature, ki presega zgolj duhovno bližino in platonsko ljubezen, vendar ji v reševanju človeške dvoživke pred neusmiljenim, častihlepnim šefom tajnega projekta Stricklandom (Michael Shannon) stojita ob strani do konca. Ne vesta, da tudi njuna prijateljica ni le tisto, kar se zdi navzven (kot dojenčka so jo zapuščeno našli na rečnem obrežju), in da jo po mnogih preizkušnjah in izzivih socialno okrnjene eksistence naposled čaka povsem drugačna usoda.

V teh dneh slišim in berem, da je Guillermo deležen očitkov o izvirnosti svoje zgodbe in menda se mu obeta celo tožba zaradi plagiata (dediči pokojnega ameriškega pisatelja in dramatika Paula Zindela so v filmu prepoznali nezgrešljive podobnosti z njegovo gledališko igro Let Me Hear You Whisper iz leta 1969, kjer se čistilka v državnem biološkem laboratoriju naveže na delfina). V vsakem primeru je zlahka mogoče videti tematske sorodnosti s prejšnjimi filmi debelušnega Mehičana; posebej z vodnim bitjem Abom Sapienom (ki ga prav tako igra Doug Jones) iz njegovega Hellboya (2004), ki mu podobno teknejo jajca, in deklico Ofelio v temačni pravljici Panov labirint (2006), ki beži od grozot državljanske vojne ter se kot princesa "slednjič vrne v kraljestvo svojega očeta" (kakor izvemo v žalostnem, ganljivem epilogu). Tokrat se del Toro sicer poigrava z rasnimi predsodki in spolnimi vlogami v obdobju paranoičnega, patriarhalnega, sprenevedavega, politično korektnega, formativnega vzorca ameriških sanj (glej tudi Lepota po ameriško) iz idilične suburbije v petdesetih letih, ki se sprevrača v subverzivne, že kar patološko izkrivljene tone (glej tudi Ameriška pastorala in nekatere druge zgodbe Philipa Rotha); nekoliko manj pa izpostavlja zase značilno ideološko in versko plat (vendar po drugi strani to kompenzira z odkrito erotiko in seksualnostjo), da bi nazadnje prikazal razmeroma stereotipno parabolo o tem, kako s(m)o v resnici edine pošasti ljudje (glej tudi odlični Monsters). Tehnično in obrtniško tudi tokrat postreže s poslastico za čute, ki jo od uveljavljenega filmskega ustvarjalca že kar pričakujemo; nisem pa povsem prepričan, ali mu res uspe monumentalen igralski in pripovedni presežek, ki so ga v svetohlinskem Hollywoodu — kjer letos posebej poudarjajo "močne ženske like" in častijo feministične podtone — že nagradili s kar 13 oskarjevskimi nominacijami, potem ko je že prejel dva globusa (in še pet nominacij), dve bafti (in še devet nominacij) ter kopico drugih odličij.

Oblika vode je nadvse gledljiv, kratkočasen in pomensko bogat film, vendar se mi s svojo mainstreamovsko in preračunljivo všečno — ne bom rekel patetično — formulaičnostjo kljub temu ne zdi med največjimi dosežki Guillerma del Tora (ki se poleg tega tudi že malce ponavlja); razen zgoraj omenjenih ga po mojem prekaša vsaj še čudoviti El espinazo del diablo (2001). Skratka, gre za estetsko dovršeno mračno ekstravaganco, bizarno pravljico za odrasle o lepi Amélie in podvodni zveri (oziroma romanco o ljubezni med nesprejemljivimi), kakršne nismo videli vsaj od ... Hm, naj pomislim. The Red Shoes (1948), Creature From the Black Lagoon (1953), Mr. Peabody and the Mermaid (1948), Edward Scissorhands (1990), nemara tudi animirani The Hunchback of Notre Dame (1996) ali Condonov Gods and Monsters (1998) in še kaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar