15. mar. 2018

Annihilation (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Almost none of us commit suicide ... and almost all of us self-destruct. In some way, in some part of our lives. We drink, or we smoke. We destabilize the good job. Or the happy marriage. These aren't decisions, they're... They're impulses.

Britanski pisatelj Alex Garland je v devetdesetih opozoril nase s knjižnim prvencem Obala (DZS, 2000, zbirka Prvinski nagon), po katerem je slavni Danny Boyle posnel še filmsko uspešnico The Beach (2000). Pozneje je Garland napisal ali sodeloval pri scenarijih samih mojstrovin kot 28 Days Later (2002), Sunshine (2007), Never Let Me Go (2010) in Dredd 3D (2012), nakar se je pri osvežujočem sci-fi projektu Ex Machina (2015) lastnoročno preizkusil tudi v režiji. V svojem naslednjem tovrstem udejstvovanju je sklenil obrniti princip: snemal je po literarni predlogi ameriškega romanopisca Jeffa VanderMeera, sicer prvem delu trilogije Southern Reach (naslovi posamičnih knjig so Annihilation, Authority ter Acceptance). Časnik New Yorker je VanderMeera oklical za "kralja čudaške fikcije" oziroma zvrsti 'new weird' (žanrski namig na kultno šundovsko publikacijo Weird Tales z znanstveno-fantastičnimi in grozljivimi zgodbami), torej literarne mešanice postmodernistične ali postapokaliptične intelektualne eko-fikcije in nedoumljive kozmične groze. Take večplastne in težko opredeljive motive primerjajo z deli H. P. Lovecrafta (zlasti s ciklom kozmicističnih zgodb kot The Colour Out of Space),* Borgesa, Kafke in Thoreauja; tukaj priobčeni film pa z umotvori kot ikonični Stalker (1979) Andreja Tarkovskega (deloma osnovan na knjigi Piknik na robu ceste bratov Strugacki) ali Invasion of the Body Snatchers (1978) Philipa Kaufmana (sicer rimejk istoimenskega filma Dona Siegla iz leta 1956). Dočim je čudaška, nelagodna zgodba mene hipoma spomnila na eno najbolj bizarnih in hipnotičnih knjig, kar sem jih prebral v zadnjih letih, Osnovne delce (Cankarjeva založba, 2000) francoskega avtorja Michela Houellebecqa — družbenokritičen ter (znanstveno)fantastičen preplet psihosocialnih in bioloških dejavnikov ter nujnost mutacije človeka (v fizičnem, molekularnem smislu), če naj doseže višjo stopnjo razvoja in preseže svoja sebična, samouničevalna nagnjenja.

Čas in percepcijo ukrivljajoča vesoljska meglica prelivajočih se barv kot pojav božje entitete ali nerazumljivih kozmičnih sil je obenem tudi ogledalo človekove duše: fenomen, ki nevtralno zrcali ali zgolj posnema njegova hotenja in želje. ("Kot prizma, ki svetlobo razstavi na mavrične pasove, vesoljski pojav razgradi DNK živih bitij," špekulira fizičarka.) Narava je kruta sama po sebi in nima ideološkega ali vrednostnega predznaka; preobraža jo le odziv ljudi, povzročen iz strahu pred neznanim ali gole zlonamerne objestnosti. Človeško življenje kot virusna okužba ali rakava tvorba, ki uničuje lastne celice in katerega nuja po destruktivnosti je zapisana že v njegovih genih, zato ga je treba raztelesiti in predelati na celični ravni — vendar ta pobuda ne more priti iz njega samega, kot objektivna samopodoba in zavedanje lastnih napak, temveč s strani zunanjih dejavnikov. Psihologija, (meta)fizika, biologija, celo gola sila — simbolno utelešeni v znanstvenicah in vojakinjah — prav nič ne pomagajo, kakor um ne more samorekurzivno misliti samega sebe ali se roka, ki povzroča zlo in nasilje, odrezati in ugonobiti. Uničevalnost, ki je človeku inherentna, ta največkrat nagonsko usmerja navzven, v krojenje sveta in narave po svoji podobi. Največ škode pri tem povzroči prav samemu sebi in bližnjemu.

Lena (Natalie Portman) je biologinja in nekdanja vojakinja, njen mož Kane (Oscar Isaac), član strogo zaupne misije, pa je pogrešan že eno leto. Njegova nepričakovana vrnitev sproži vrsto dogodkov, ki popeljejo Leno v Območje X, oporišče ob skrivnostni migetajoči meglici, v kateri se dogajajo nerazložljive stvari. Skupaj s psihologinjo dr. Ventress (Jennifer Jason Leigh), fizičarko Josie Radek (Tessa Thompson), antropologinjo Cassie Sheppard (Tuva Novotny) in reševalko Anyo Thorensen (Gina Rodriguez) se odpravijo v meglico, da bi odkrile, kaj jo povzroča.
Čeprav gre na papirju res za znanstvenofantastično grozljivko, je film tako kvaliteten predvsem zaradi dejstva, da si ga je mogoče v celoti razlagati simbolno — podobno kot pri Thelmi (2017) ali Zlu za petami (It Follows, 2014). Meglica (ang. shimmer) navzven namreč deluje kot ogromen mavričen milni mehurček, a videz vara — iz nje se ni vrnil še nihče, čeprav je bilo v treh letih tja poslanih že ogromno odprav. Vsem izbranim članov odprav je bila skupna samodestruktivnost, ki povezuje tudi pet znanstvenic. Vsaka se s svojimi demoni sooča drugače, zato se tudi na novo okolje odzivajo vsaka po svoje. Interpretacija se lahko zato razveja v mnoge smeri (rak /depresijo /minljivost /žalovanje itd.), Garland nalašč pušča prazna mesta, ki nudijo možnost za razmislek, sploh navdušujočih pa je zadnjih dvajset minut filma, ko je mogoče vso srhljivost občutiti na koži. —Veronika Šoster, Filmstart

Pripoved odstira pomembna eksistencialna vprašanja in je posrečen hibrid znotraj utečenega, dodobra eksploatiranega žanra. Vendar ni docela brez napak in nedoslednosti, ki niso le zavestna odločitev ustvarjalcev o tem, da nekatere dileme prepusti presoji gledalca, temveč tudi simptom neizkušenosti Garlanda v njegovem (vendarle šele drugem) režiserskem podvigu. Igralske interakcije so podobno hladne kot v njegovem prejšnjem filmu, predstave zvezdniških imen pa sila medle in povsem nepoistovetljive (posebej letargična je Jason Leigh, ki je bila nazadnje briljantna v Tarantinovi kavbojki The Hateful Eight). Temačna vzdušnost in lenobno kontemplirajoča dramaturgija ne zmotita toliko kot stereotipna gradnja (odprava v neznano, nujne žrtve, šokiranje z eksplicitnostjo) z miselnimi preskoki in vzporednimi pripovednimi nitmi. Produkcijska odločitev o omejeni kinematografski distribuciji (ki je menda Garlanda razočarala) in selitvi na platformo Netflix se mi tokrat zdi upravičena, saj film gotovo ni za vsakogar. Zadovoljil bo privržence bolj eklektičnih sci-fi konceptov in odjemalce zahtevnejših filmskih prikazov, a ne brez ščemečega občutka, da nekaj manjka; oziroma ščepca grenkega priokusa, da bi bil z bolj suvereno režijo (kreh-Denis-Villeneuve-kreh) lahko nekoliko polnovrednejši.
* Op. V slovenščini Barva iz vesolja, H. P. Lovecraft: ZGODBE (str. 251), 47. del zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe, 2008 (prevod Miha Avanzo).

2 komentarja:

  1. "Zadovoljil bo privržence bolj eklektičnih sci-fi konceptov in odjemalce zahtevnejših filmskih prikazov, a ne brez ščemečega občutka, da nekaj manjka; oziroma ščepca grenkega priokusa, da bi bil z bolj suvereno režijo (kreh-Denis-Villeneuve-kreh) lahko nekoliko polnovrednejši."

    Isto misel sem imel med ogledom tudi sam. Malček me je zmotil tudi precej neznanstven pristop znanstvenic, saj bognedaj, da bi kdo nosil kake rokavice ali pa kaj podobnega na svoji odpravi ... S tega vidika me je Arrival veliko bolj prepričal. Je pa Garland res eno kvalitetnejših imen zadnjih let (že njegova sodelovanja z Boyleom so super) in me zanima česa se bo lotil v prihodnje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Garland je tudi meni všeč kot scenarist in pripovedovalec; režijo pa lahko prepusti tudi komu drugemu. Sicer pa IMDb navaja, da se zdaj loteva nič manj kot dramatizacije akcijske streljačine Halo. Konceptualno in tematsko bi to znali biti sila zanimivo, ampak pri tako pretencioznih projektih sem raje previden.

    OdgovoriIzbriši