22. mar. 2018

Banshee Chapter (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po nedavno ogledanih Annihilation (2018) in Cold Skin (2017) sem premišljeval, kako že tradicionalno šibke filmske uprizoritve so bili sicer deležni motivi H. P. Lovecrafta (1890—1937), enega najvplivnejših piscev žanrske fikcije vseh časov (podobno kot — četudi ne docela enako — tudi dramatizacije literarnih del Edgarja A. Poeja ali Stephena Kinga ali Cliva Barkerja in še koga). Pa ne zato, ker bi bili (vsi) filmski ustvarjalci tako nesposobni ali bi se množično uklanjali hollywoodskemu oportunizmu, temveč zaradi resnične neotipljivosti, neopredeljivosti in abstraktnosti njegovih zgodb — ki na papirju in v domišljiji delujejo doživeto in artikulirano, vizualizacija tovrstnih arhetipov pa je precej zahtevnejša. Še najlažje je na platno zadegati groteskne lovkaste kreature in gledalce strašiti z -BU!- poskoki (o, veliki Ktulu, odreši me klišejskih in konfekcijskih grozljivk), bolj kočljiv pa je prikaz tematskega bistva njegove literarne zapuščine (glej dokumentarec Lovecraft: Fear of the Unknown): hladne kozmične groze, prvobitnega strahu pred neznanim, dvoumnosti "višjih" ravni človekovega dojemanja in njegovega srhljivega, nemočnega pogrezanja v blaznost.



Ameriški režiser Blair Erickson v garažnem neodvisnem prvencu združuje lovecraftovsko mitologijo in elemente ljudskih vraž (keltski lik 'banshee' je ženska prikazen, nekakšna inačica rimske furije, ki s predirljivimi kriki napoveduje smrt bližnjega) z motivi ameriške paranoje in razum spreminjajočih kemikalij v zloglasnem projektu nadzora uma MK-Ultra (glej tudi American Ultra ali The Manchurian Candidate) — kot če bi Fox Mulder in Dana Scully srečala gonzovskega avtorja Hunterja S. Thompsona (Strah in groza v Las Vegasu), ki bi med alkoholnimi hlapi in psihedeličnimi blodnjami razpredal svojo preganjavico o tajnih vladnih eksperimentih na rojakih. Na ljudomrznega, čudaškega puščavniškega pisatelja Thomasa Blackburna (glej In the Mouth of Madness) tukaj naleti novinarka spletnega časnika Anne (Katia Winter), ki preiskuje izginotje svojega prijatelja iz študentskih let — potem ko je na lastni koži preizkušal halucinogeno kemično snov DMT 19 (dimetiltriptamin), ki naj bi širila percepcijo realnosti in tako "osvobajala" človekov um (glej tudi Matrico). Po nedoumljivih dogodkih ju pot po sili razmer vodi v odmaknjeno, opuščeno bazo znanstvenikov CIE v puščavi, kjer so se nekoč odvijali kontroverzni, pošastni nevrološki poskusi.

Ipak, stilska zbrka, manjak kontrole i očigledni uzori za priču ne mogu da pokvare utisak o ovom filmu. Ne mogu da pokvare ni klasični šokovi tempirani na kraj scene. Neke stvari su klasika. Ovaj film je više u duhu The X Files nego oba The X Files filma, a mračni hodnici i napuštene laboratorije su instantna injekcija adrenalina. The Banshee Chapter je jedan od efektnijih i inteligentnijih horora u poslednje vreme. —M. S., Film na dan


Z žanrskim formatom najdenih posnetkov, izmuzljivosti kamere iz roke in pristnosti dokumentarnih vložkov se Erickson torej loteva prepleta vzorcev zarotniških teorij ter subjektivne relativizacije stvarnosti: skrivnostni radijski glasovi na neulovljivih frekvencah, nekdanji sodelavci vladnih agencij pod krinko, strašljive podobe vzporednih nad-resničnosti (glej tudi Jakobovo lestev), temačna klavstrofobičnost in vseprisoten strah pred zlonamernimi strici iz ozadja, ki manipulirajo vedenje malega človeka in ga izkoriščajo za laboratorijsko miš. Z neposrednimi namigi na lovecraftovske kulte tipa From Beyond (1986) in poklonom produkcijskim minimalkam v slogu Čarovnice iz Blaira (1999) ali franšize Paranormalno je Erickson dovolj suveren v formuli "manj je več", ki namesto s ceneno eksplicitnostjo straši z anticipacijo, bežnimi prebliski groze in nelagodno opresivnostjo (s čimer izkazuje razumevanje Lovecrafta in to prizadevnost velja ceniti), četudi mu nekoliko zmanjka smeri pri dramaturški podobi, zaokroženi strukturi in pripovedni logiki. Dobršen del teh nedoslednosti kompenzira značajski nastop Teda Levina (morilskega psihopata iz Jagenjčkov), ki v še tako obrobnem nizkoproračunskem projektu raztegne igralsko mišico in svoj lik od začetka do konca upodobi z zabavnim, odkritosrčnim guštom. Majhen, nepretenciozen film za predane zbiralce žanra.

1 komentar:

  1. Uf. Glede na to, da se praktično pol zapisa tako ali drugače navezuje na Lovecrafta, sem mislil, da bo tak tudi film. :) Pa je tozadevno hendikepiran zgolj na "usput" omembo enega njegovega dela in njega samega. Atmosfera po moje ni prava, kakšnih drugih "ezoteričnih" elementov ravno tako ni -- v bistvu gre za precej fabrški horror, ki nas straši s šok-momenti in ki ga malo nad površje zvleče res izključno samo Ted Levine, ki odlično odpelje (za ta žanr pravzaprav kar malo atipično in dobro domišljeno) vlogo izmečka, ki to ni.

    OdgovoriIzbriši