20. mar. 2018

Borg vs McEnroe (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Janus Metz Pedersen, danski režiser kratkih filmov in dokumentarcev (Township Boys, Armadillo), v mednarodni koprodukciji prinaša biografski prikaz srečanja in spopada teniških rivalov, tedaj priljubljenega švedskega šampiona Björna Borga in zlovoljnega, kontroverznega ameriškega novega upa Johna McEnroeja, na finalu slovitega teniškega turnirja v Wimbledonu leta 1980. (Tenisača sta se v letih 1978 do 1981 na igrišču soočila skupno v 14 dvobojih in vsak od njiju je zmagal sedemkrat; leta 1980 je na videz robotsko hladni 'Ice-Borg' v finalni tekmi za Grand Slam pravzaprav edinkrat premagal tekmeca, sicer pa je proti vročekrvnemu 'Big-Macu' McEnroeju trikrat izgubil.) Namesto smešno pretiranega prikaza, ki iz športne tekmovalnosti dela pravljično senzacijo in — s traparijami v slogu raznih Rockyjev ali Še-en Hlodov von Dummov — brenka na čustvene strune manj brihtnih gledalcev, se Pedersen loteva zgodovinskega prereza pretanjeno, intimno in osebno (glej tudi Dirko življenja režiserja Rona Howarda iz leta 2013); in prav značajski prikaz obeh protagonistov daje filmu pečat avtentičnosti in poistovetljive spontanosti. (Nazadnje me je do te mere prepričal Jawbone Thomasa Napperja.) Odrekel se je tudi hollywoodskemu dramaturškemu vzorcu nujnih klišejev (vzpon in padec, skozi trnje do zvezd, moralna preobrazba, lekcija iz ponižnosti) ter skoraj že pričakovanim stereotipom kameo nastopov resničnih oseb (oba teniška prvaka sta seveda še zelo živa in aktivna), namesto tega pa nam servira kot struna napeto bitko živcev v končnem srečanju, s prebliski težavne preteklosti obeh likov (socialne razlike, pričakovanja staršev, boleče preobrazbe ljubezenskih in prijateljskih zvez). Včasih se odmika od nekaterih dejstev, a to nadoknadi s sila verodostojnim, človeškim in z naravnimi nastopi podloženim filmskim doživetjem.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Nič me ne razveseli bolj kot ustrezen casting in tukaj so se ustvarjalci športne drame najbolje odrezali; seveda ne gre brez določenih iskric za polnovredno cineastično zadoščenje (odlični Stellan Skarsgård kot Borgov trener govori materinščino prvič po desetih letih, v vlogi mladega Björna pa nastopi njegov pravi sin Leo Borg), vendar sta prava asa tega filma oba nosilca prikaza slavnega rivalstva, švedski glumač Sverrir Gudnason kot zadržani in obvladani Borg ter Shia 'Fuckface' LaBeouf kot njegov zagrizeni teniški tekmec McEnroe. Neverjetno, kako veliko naredi dejanska podobnost igralcev z resničnimi liki (tudi pri vseh drugih vlogah, kjer so se filmarji zares potrudili), namesto oportunističnega tlačenja zvezdniških imen v glavne vloge; še bolj pa njihovi čudaški manierizmi, drobne vedenjske posebnosti, gestikulacija in mimika ter posebni tekmovalni obredi in navade. Sijajni Gudnason se tako prepričljivo prelevi v osamljenega švedskega tenisača pod neznosnim pritiskom pričakovanj o peti zaporedni zmagi na odprtem prvenstvu Anglije, da gre (malce zrelejšemu) občinstvu, ki se še živo spomni teh televizijskih dogodkov, malone nostalgičen srh po telesu; dočim se Shia 'Just-Do-It' LaBeouf, (vsaj meni) eden najbolj zoprnih in pretencioznih ameriških glumačev zadnjih desetletij, izkaže v svoji morda najboljši vlogi doslej. Kar je res, gre pač priznati — v liku, ki mu je pisan na kožo, je ta tepec naravnost odličen. Njuna interakcija in pristen zajem duha časa prinašata doživeto, navdihujoče pomenljivo paralelo siceršnjih preizkušenj življenja samega (in to — ironično — piše nekdo, ki mu za tenis iskreno dol visi).

Po srditem rivalstvu "kot ogenj in led različnih" tenisačev, ki so ga zaznamovale bitke samozavesti, značajske trdnosti in vztrajnosti, pa tudi iskrenega spoštovanja nasprotnika, sta Björn Borg in John McEnroe do današnjega dne ostala dobra prijatelja.

1 komentar:

  1. Moram reči, da sem imel sam podobne občutke. Kot teniški poznavalec moram reči, da se je tudi tega dela film lotil zelo korektno. Zdi se mi pa, da je veliko ostalo neizkoriščenega. Rush se prav tako zgodovine loteva z osebnega vidika, ampak vseeno prinese tisto potrebno epsko širino, je veliko bolj udaren. Borg vs McEnroe me je pustil malo ravnodušnega.

    OdgovoriIzbriši