9. mar. 2018

Cold Skin (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V obalnem francoskem mestu Dunkerque rojeni režiser Xavier Gens je s svojim celovečernim prvencem Frontier(s) (2007) marljivo krčil pot francoskemu novemu ekstremizmu (katerega bolj znani umotvori so še À l'intérieur, Haute Tension, Irréversible, Martyrs in druge novodobne frenč-gnusljivke); nadvse solidno pa se je izkazal tudi pri poznejših, bolj zahodnjaško ukrojenih produkcijah (Hitman, The Divide). Pričakovanja ob njegovi interpretaciji nenavadno uspešnega romana Mrzla koža (izvirno La Pell Freda, 2002) katalonskega avtorja Alberta Sáncheza Piñola, prevedenega v 37 jezikov in večkrat ponatisnjenega, so bila zato temu primerno precejšnja. Rezultat in končni vtis? Gotovo pozitiven, a nemara tudi brez zaznavnega presežka v primerjavi s Gensovimi prejšnjimi; zdi se, da ga tokrat malce bolj mika žanrsko-akcijska plat (in CGI prikaz) kot sporočilna žlahtnost in vzajemnost med protagonisti.



Adaptacije knjižnih del so vselej kočljive; pri prevodu v filmski jezik se zlahka izgubijo pretanjeni tematski poudarki ali simbolna sporočilnost besedilne pripovedi. Ustvarjalci morajo biti spretni in izkušeni, da literarne elemente ustrezno vizualizirajo in prenesejo v gledljivo dramaturško obliko; pri čemer celokupno izkušnjo razen suverene režije in tehnikalij najbolj diktirajo scenarij ter glumaške predstave. (To je nazadnje po mojem sijajno uspelo Miku Flanaganu v Geraldovi igri po romanu Stephena Kinga.) Piñolova zgodba govori o mladem irskem vremenarju, razočaranem nad uničevalnostjo zahodnjaškega sveta, ki v času začetka prve svetovne vojne pride na odmaknjeni otok v južnem Atlantiku zamenjat prejšnjega meteorologa, da bi beležil in v domovino poročal o vetrovnih razmerah na morju. Na pustem, negostoljubnem, grobo skalnatem otočku živi le še svetilničar in upati je, da se bosta moža dobro ujela. Vendar ga pričaka vse kaj drugega: prejšnji vremenar je izginil, odljudni in zlovoljni svetilničar pa je vse prej kot navdušen nad družbo ali pomočjo kogarkoli. A to še ni najhujše: otoček iz ostrih črnih čeri očitno obiskujejo sovražno nastrojena morska bitja, pred katerimi se je treba braniti z orožjem in ognjem. Moža bosta vendarle morala združiti moči, vendar se bo njuna skupna usoda zasukala v povsem druge smeri, ko se bo izkazalo, da ni vse tako, kakor je videti. Posebno vlogo bo pri tem odigralo žensko modrokožno morsko bitje Aneris (anagram besede 'sirena'), s katerim si nasilni, sprevrženi svetilničar deli hrano in celo posteljo.



V zgodbi po scenariju Jesúsa Olma in Erona Sheeana so dovolj jasni motivi strupene posesivnosti in ksenofobne (samo)destruktivnosti sodobnega človeka, ki ne sprejema ničesar, kar je drugačno od njega samega; mitološki obrisi fascinacije z zavajajočimi morskimi pošastmi, ki se v arhetipskem boju med človekom in naravo polastijo poželenja moškega in mu meglijo razum (nekakšna obratna različica Oblike vode Guillerma del Tora); politično-alegorični namigi na izkoriščevalsko naravo zahodnjaške paradigme (glej tudi Avatar), ki najprej pritisne na sprožilec in si šele potem zastavlja vprašanja o etiki svojega početja; ter iskanje sočutja in človečnosti v nepredstavljivem. (V očitno referenco med požarom zgori tudi Dantejev Inferno.) Vendar se ne morem znebiti vtisa, da je Gensov gotsko-lovecraftovski projekt (beri zlasti Senca nad Innsmouthom, H. P. Lovecraft, ZGODBE, zbirka Moderni klasiki, št. 47, Cankarjeva založba 2008) kljub vsemu malce preveč ambiciozen glede na substanco, ki jo ima na voljo; pri tem mu ob motečih pripovednih luknjah in drugih nedoslednostih žal ne uspe razviti vsega metaforičnega potenciala, nekoliko skopa je tudi karakterizacija likov in s tem njihova poistovetljivost. Četudi je nadvse veren knjižni predlogi, gre od filma pričakovati kinematografsko kompenzacijo in nadgradnjo materiala, sicer tudi igralska prepričljivost (odlična Ray Stevenson in David Oakes), dovršena kamera Daniela Aranyója in siceršnja obrtniška spretnost ne morejo vselej dopolniti pomanjkljive celote.

2 komentarja:

  1. Všečno, sicer tudi mene zmotilo nekaj nedoslednosti + kakšen klišejski buu efekt.
    Sicer pa odličen vibe in atmosfera, zelo prepričljiva igra. Me pa močno spominja na Splice (2009), pa ne samo zaradi videza Aneris, ampak predvsem njene interakcije z ljudmi, čutenja, ter nasploh iskanja pripadnosti med ljudmi in morskimi bitji

    OdgovoriIzbriši
  2. Imaš prav, odlična primerjava, res je določena podobnost tudi med obema zgodbama. (Splice, 2009)

    OdgovoriIzbriši