27. mar. 2018

Insidious: The Last Key (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Spet sem se pustil zavesti nekaterim spodbudnim recenzijam in prizanesljivim kritikam; in če sem si že ogledal vse prejšnje dele srhljive franšize Zakleti (Insidious, Insidious: Chapter 2, Insidious: Chapter 3), potem me pač ne bo hudič vzel — tako sem si rekel — če vidim še zadnjega. Navsezadnje sem ljubitelj žanra in simpatično veteranko Lin Shaye je vselej prijetno gledati. Dasiravno se mi zdi scenarist Leigh Whannell formulaično ponavljajoč se in duhamorno konfekcijski, sem si s pričakovanji na najnižji prečki kurje lestvice obetal vsaj kakšen zanimiv zaplet ali duhovito izpeljavo, kljub (že spet) drugemu režiserju in pekočemu ščemenju v zadnjiku, da gre le še za nesramno molžo že zdavnaj izpete premise.

Kaj naj rečem? Naj me pride kdo brcnit v prašnike, prosim.



Pustimo ob strani dejstvo, da mi kožo bolj ježi napačno sortiranje smeti v našem bloku, kot me je prestrašil ta dolgočasen in huronsko predvidljiv skupek dingovih izločkov; doživeta groza je pogosto docela subjektiven dejavnik in tukaj ne smem biti pristranski. Ampak človek bi pričakoval vsaj kakšno zaokroženost ali doslednost, vsebinsko in pripovedno vsaj približno razdelano slutnjo nečesa, kar so želeli filmski ustvarjalci sporočiti in posredovati. Mlečnozobi Adam Robitel, ki je predtem režiral le še found-footage-grozljivko The Taking of Deborah Logan (2014) in napisal scenarij za Paranormal Activity: The Ghost Dimension (2015), pač nima izkušenj in obrtniške roke Jamesa Wana (The Conjuring), kolikor že se (mi) slednji zdi že nekoliko precenjen. V svojem medlo generičnem, puhlem derivatu mi Robitel ni pokazal dobesedno ničesar, kar ne bi videli že kje prej (v veliko boljši obliki). Nerazrešene travme iz otroštva (kako originalno) oziroma vračanje spiritistke Elise Rainier v razpadajočo hišo svoje mladosti, kjer iz temačne dimenzije v onstranstvu preži nekakšen demon s ključi na prstih (o čemer zgodba ne pove ničesar), prepletanje dojemanja in slutenj prikazni ter nezanesljivega spomina na dejanske ženske žrtve, ujete v podzemnih prostorih (glej tudi Martyrs), namigi na tragične smrti v bližnji kaznilnici in tamkajšnje duhove, ki iščejo odrešilno katarzo (a brez vsakršnega epiloga), debilna sidekick-lovca na transcendentno snov Tucker in Specs (ki ga v vseh filmih enolično upodobi Whannell), sramotno zapravljena vloga izkušenega Brucea Davisona, ki k pripovedi ne prispeva nič, ter sila nadležno "strašenje" gledalca s že zdavnaj razvodenelo formulo -BU!- poskokov (jump scare), ki hipoma izprdijo vso nakopičeno tenzijo anticipacije — kolikor je sploh je. Ganljivo (kot-da) požrtvovalnost duhovne prezence preminulega svojca smo videli že v davnem Poltergeistu (1982) Stevena Spielberga in Tobeja Hooperja (od koder so skopirani vsi prihodnji filmski motivi tehnološko opremljenih lovcev na duhove in njihovih napravic), pretepanje zlohotnih peklenščkov s kung-fu brcami pa je osrednja junakinja demonstrirala že v prejšnjem delu franšize. Gospa Lin Shaye je sicer všečna 74-letna igralka (A Nightmare on Elm Street, Dumb and Dumber, There's Something About Mary, Ouija, Ouija: Origin of Evil), a če bodo s temi nategunskimi sequeli vztrajali še dolgo, bo namesto srborite posrednice med svetovoma živih in mrtvih lahko prej ali slej upodobila celo kakšen lik z druge strani.

p.s. Zaradi blagajniškega uspeha filma (izkupiček 160 milijonov pri proračunu 10 milijonov) je menda v pripravi že peti del. -BU!-

Ni komentarjev:

Objavite komentar