30. mar. 2018

Koroshiya Ichi (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Blaženi čas duhovne kontemplacije in skorajšnji jubilej tega filmskega bloga se spodobi obeležiti z nečim prav posebnim. Pri ljubiteljih bizarnosti sila ustvarjalnega 57-letnega japonskega mojstra Takašija Miikeja (doslej je posnel več kot sto filmov), pa tudi med cineastičnim občestvom nasploh, je na večini seznamov pri samem vrhu lestvic njegova kontroverzna Avdicija (1999). Sledijo ji mnogi čudaški umotvori rižojedega režiserja, od Ptičjih ljudi na Kitajskem /Chūgoku no chōjin (1998) in Obiskovalca Q /Bizhitā Kyū (2001) do Trinajstih morilcev /Jūsannin no Shikaku (2010) in še česa, ampak visoko na listi se gotovo znajde tudi tukaj priobčeni Morilec Ena, posnet po istoimenskem stripu Koroshiya Ichi (殺し屋1, 1998—2001) ilustratorja Hidea Jamamota (vseh deset delov slovite mange je v angleškem prevodu za zdaj mogoče brati na ljubiteljskem portalu MangaLife, TUKAJ).* Film, ki je menda še danes prepovedan (najmanj) na Norveškem ter v Maleziji in Nemčiji (drugod so ga cenzorsko prirezali), med njegovo premiero na festivalih v Torontu in Stockholmu pa so gledalcem promocijsko delili vrečke za bruhanje, si je z leti pridobil zvesto armado privržencev po vsem svetu in danes velja za enega največjih Miikejevih kultov.



Miike je moral kompleksno stripovsko serijo močno strniti in prirediti, da je zgodbo stlačil v dveurni film, in to se dramaturgiji mestoma pozna (četudi mu je adaptacija uspela razmeroma solidno); nekateri deli in protagonisti, ki jih manga podrobno razdela, imajo v filmu bežno epizodno vlogo ali nerazumljivo štrlijo iz celote, ključni dogodki pa so spričo gledljivosti prikazani povsem drugače (tudi končno soočenje in epilog). Pripoved spremlja krvavi obračun v zloglasni rdeči četrti Kabukichō v tokijskem okrožju Shinjuku, prepredeni s prostitucijo in porno-industrijo ter pod lokalno oblastjo jakuz. Ena od zločinskih tolp pogreša šefa Anja, ki je kot kafra izginil skupaj s priležnico in 3 milijoni jenov. Išče ga njegov pribočnik in izterjevalec, sprevrženi sadomazohist Kakihara (Tadanobu Asano), brazgotinasti ter s piercingi na prerezanih ustih in z jeklenimi iglami opremljeni peroksidni blondinec v načičkani gizdalinski obleki, ki se za zbiranje informacij najraje poslužuje krutega mučenja sogovornikov (npr. z zlivanjem vročega olja na tetovirani hrbet ujetnika, s kavlji za meso na verigah obešenega pod strop). Krvave sledi mimo razkosanih gangsterjev in kurb vodijo k skrivnostnemu morilcu v zaščitni športni opravi s številko 1 na hrbtu in posebnimi rezili v čevljih, za katerim ostajajo izmaličena človeška trupla. Sramežljivi Ichi (Nao Ōmori) je naiven in tragično dojemljiv, duševno zmeden mladostnik z globokimi psihoseksualnimi travmami iz otroštva, ki ga njegov skrbnik Jijii (Šinja Cukamoto) s post-hipnotičnim pogojevanjem kot kakšnega robota izkorišča za strateško odstranjevanje tekmecev in sovražnikov. Ichi, ki se med voajerističnim zalezovanjem prostitutk in njihovih surovih zvodnikov neutolažljivo cmeri, svoje žrtve pobija (na videz proti svoji volji) s histerično togoto otroka, katerega nemoč in frustracije se patološko sprevračajo v impulzivni bes. Izprijeni in brezčutni Kakihara bi rad na vsak način spoznal tega neustavljivega mesarja; ne le zaradi maščevanja smrti mafijskega šefa (ki je bil tudi njegov sadomazohistični partner), ampak predvsem zaradi izkrivljene želje, da bi nekdo končno zadostil njegovi perverzni potrebi po ultimativni bolečini in smrtnem strahu (glej tudi Hellraiser Cliva Barkerja).



Z meseno visceralnostjo Lyncha in Cronenberga (svojih najljubših filmskih ustvarjalcev) ter s pestrim kolažem snemalnih tehnik Miike v značilno črnohumornem slogu razbremenjuje kritično vizijo avtorja Jamamota, kulturno in medijsko ustvarjeno sliko percepcije nasilja in mizoginije — čudaških motivov, ki smo jih iz dežele vzhajajočega sonca po malem že kar vajeni (kot kakšna morbidna splatter-inačica tistih njihovih resničnostnih šovov ali bizarnih televizijskih "iger brez meja", kjer tekmovalci v grotesknih opravah iz lateksa premagujejo trapaste vodne ovire). Miike kot nekakšen "japonski Tarantino" tudi sicer eksplicitno materializira arhetipske prikaze skrajnega nasilja (pogosto do žensk) in zatrtih spolnih perverzij, kakršne izbruhnejo iz potlačenih zgodovinskih frustracij nekdanje tradicionalne, družinsko-patriarhalne fevdalne družbe, ki je v stiku s svobodomiselnimi zahodnjaškimi kulturami zašla v ideološko krizo. Miike ne moralizira in (k sreči) ni politično korekten, četudi se občasno vizualno umika v nadrealizem in simboliko; česar pa zahodnjaki, indoktrinirani s klišejsko konfekcijo Hollywooda, povečini nismo vajeni. Od zunaj vsiljeno, zmanipulirano nasilje (Ichi) in bolestna kompenzacija eksistenčnega nelagodja s (samo)kaznovanjem (Kakihara) — oziroma sadizem in mazohizem — sta nemara celo dve plati istega kovanca v postmoderni družbi, ki proizvaja in dopušča ekscese.
* Op. Ne pozabite, da se manga bere navzdol, od desne proti levi. ツ

Ni komentarjev:

Objavite komentar