5. mar. 2018

Mute (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Britanski scenarist in režiser Duncan Jones, sicer tudi sin Davida Bowieja in njegove prve žene Angie Barnett, je menda že v času svojega odličnega celovečernega prvenca Moon (2009) načrtoval zgodbo, ki bi se dogajala v istem filmskem univerzumu in bila nekakšno njegovo duhovno nadaljevanje. A je vseeno naneslo, da je potem posnel zgolj solidni sci-fi triler Source Code (2011) in nekoliko manj briljantno fantazijsko igričarsko pustolovščino Warcraft (2016). Povratek k izvirnim žanrskim zasnovam je bil težko pričakovan in je obetal še eno vrhunsko karakterno doživetje, vsaj sodeč po zastavljenem konceptu. Ne vem točno, kaj (vse) je šlo narobe, vendar projekt v distribuciji Netflixa žal (spet) razočara.



V tech-noirovsko zgodbo je Jonesu sicer uspelo stlačiti tako bizarne posebnosti in vzajemno neskladne elemente, da bi že to utegnilo delovati posrečeno in fascinantno. V hladno neonskem, nekoliko distopično blade-runnerjevskem Berlinu v bližnji prihodnosti, kjer hrano po naročilu dostavljajo avtomatizirani leteči droni, nemi Leo (Alexander Skarsgård) dela kot točaj v enem od nočnih klubov tehnicističnega multikulturnega mravljišča, zaznamovanega z grobim individualizmom in propadom moralnih načel. Kot deček je zaradi nezgode ostal brez glasilk, vendar njegova versko blazna mati iz družine Amišev ni dovolila operacije, češ da bo sina "že bog ozdravil". Leo ne mara sodobne tehnologije, celo telefona nima, raje se sporazumeva s šaljivimi risbicami in sporočili v beležnici. Ena redkih, ki ga razume, je njegovo dekle in natakarica v taistem lokalu Naadirah (Seyneb Saleh). Nekega večera punca preprosto izgine, tik pred tem, ko naj bi mu razkrila neko skrivnost o sebi; in zaskrbljeni Leo, ki razen nje nima nikogar, jo sklene na vsak način najti. Sledi ga mimo lastnika nočnega bara Maksima (Gilbert Owuor) vodijo do sumljivih vojnih kirurgov Cactus Billa (Paul Rudd) in njegovega tovariša Ducka (Justin Theroux), ki po službovanju pri ameriški misiji v Afganistanu (od koder sta najverjetneje dezertirala) delata operacije na črno za zločinsko podzemlje. Na nedoumljiv način sta povezana z izginotjem Naadirah in Leo bo moral to ugotoviti na lastno pest, saj si težko obeta pomoč od kogarkoli, še najmanj od predstavnikov zakona (ki jih sploh nikjer ni).



Osnovna zgodba je (še preveč) premočrtna, mestoma nedosledna ter s šepavim tempom; prave poudarke gre torej iskati v bogati tapiseriji pripovedne kulise in kinematografskega konteksta (pri čemer blesti recimo odlični Children of Men), najbrž tudi v nekoliko ekscesnih likih — težava je le ta, da šum dramaturškega ozadja s prevelikim številom (nepotrebnih) podrobnosti preglasi oboje. Morda je želel Jones povedati kaj simbolno pomenljivega z nemim protagonistom, ki naposled "dobi svoj glas", vendar sta od glavnega junaka zanimivejša celo dolgočasni komik Rudd (Anchorman: The Legend of Ron Burgundy, The 40-Year-Old Virgin, Ant-Man) kot nasilnež z bajkerskimi brki in zalizci iz sedemdesetih ter njegov soigralec Theroux kot pedofilski izprijenec. V nejasno razvitih likih in kolebavi pripovedi (tudi romanca med Leom in Naadirah je nekako prisilna in neprepričljiva) razvodenijo celo tematski namigi na odvisnost od tehnologije, razvrednotenje (zlasti ženske) eksistence in relativnost etičnih meril sodobnega "razvitega" sveta, zaradi česar celotna izkušnja deluje brezciljno, zmedeno in nepopolno. Odziv kritiške srenje in filmske javnosti je temu primeren.

Ni komentarjev:

Objavite komentar