2. mar. 2018

The Lodgers (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Rad imam atmosferične, pomensko dvoumne, skrivnostne gotske zgodbe (Rebecca, The Innocents, The Others, El Orfanato, Crimson Peak) ter morbidne psihopatološke pripovedi Edgarja Allana Poeja o incestu in grehu. (Največji pripadnik ameriške romantike ter sodobnik našega Franceta je bil bolj kontroverzen; poročil se je s par let mlajšo punco od Prešernove Ane, komaj 13-letna Virginia pa je bila za nameček tudi njegova sestrična.) Žanrska neodvisna filmografija starega kova me pritegne že zaradi kontrasta s politično korektno novodobno konfekcijo, ki se vali iz Hollywooda; in celovečerec irskega režiserja ter cinefila Briana O'Malleyja po scenariju Davida Turpina (ki je napisal tudi glasbo zanj) se je po njegovem odličnem prvencu Let Us Prey (2014) zdel obetaven tudi zaradi odličij in nominacij na nekaterih festivalih. Vendar moram ugotoviti, da je O'Malley tokrat naredil korak nazaj.



Na irskem podeželju v začetku 20. stoletja v razpadajočem dvorcu sama živita brat in sestra dvojčka Edward (Bill Milner) ter Rachel (Charlotte Vega), ki jima osamljeno adolescenco krojijo stroga pravila: do polnoči morata biti v postelji, v domovanje ne smeta spustiti nikogar in nikoli se ne smeta ločiti. (Pristna scenografija je udejanjena na resnični lokaciji v sloviti "hiši duhov" oz. graščini Loftus Hall na severovzhodnem irskem polotoku Hook.) Vendar se tankočutne Rachel loteva nemir odraščanja v žensko in želja, da bi polnoletna pustila za seboj neizrekljivo prekletstvo, ki ju z bolestnim bratom nedoumljivo veže na domačijo mnogih generacij pred njima; ko spozna mladega Seana (Eugene Simon) iz bližnje vasi, ki se je nedavno invaliden vrnil iz vojne za neodvisnost (in ugotovil, da v domačem kraju ni več zaželjen), je njena slutnja o tem, da bi morda lahko imela normalno življenje, toliko močnejša. Vendar bodo zaljubljencema prekrižale pot zlohotne sile in srhljive manifestacije starševskih grehov, ki bodo naposled terjale žrtve.



Vizualno in obrtniško filmu ni mogoče veliko očitati, zlasti glede na garažno produkcijo in improvizacijsko nujo, tudi igralski nastopi so večidel solidni do sprejemljivi. Zato pa je minimalistična, počasi odvijajoča se zgodba o prikaznih — kot dediščini izrojene preteklosti, ki se ji ne da ubežati — tematsko in simbolno že dodobra obrabljena ter do obisti izkoriščena; liki so povečini nezanimivi in brez značajskega konteksta, ki bi jih gledalcu tesneje približal; dogajanje pa kljub skrbni kompoziciji kadrov in obče estetski funkciji sijajne fotografije Richarda Kendricka trpi za pomanjkanjem suspenza ali česarkoli, kar bi opazovalca zares strašilo. Čeprav se ne poslužuje klišejskih -BU!- poskokov in tudi posebne učinke zapreže le izjemoma, se v epilogu prevesi v dokaj stereotipno žanrsko formulo brez zadovoljive ali vsaj razumljive katarze. Kljub vsemu mu uspe ohranjati pozornost gledalca in ga angažirati z morečim vzdušjem zlovešče "Usherjeve hiše", razen seksualnih podtonov pa se mestoma dotakne tudi širše socialne in zgodovinske plati — škoda le, da pripovedno in konceptualno ni vse tisto, kar bi z malce več domiselnosti lahko bil.

Ni komentarjev:

Objavite komentar