4. apr. 2018

Assault on Precinct 13 (1976)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

I wanted vanilla twist.

Po nepričakovanem uspehu njegovega prvenca Dark Star (1974), sci-fi komedije po scenariju Dana O'Bannona (avtorja Osmega potnika), so Johnu Carpenterju ponudili delo pri neodvisnem, eksploitacijskem žanrskem projektu, kjer naj bi imel popolno kreativno svobodo, četudi s podobno omejenim proračunom. Carpenter si je vselej želel posneti vestern, vendar bi si s pičlo odmerjenim finančnim vložkom težko privoščil tovrstno scenografijo in kostumografijo. Namesto tega je po navdihu slavne kavbojke Rio Bravo (1959) Howarda Hawksa in podobne premise v hišo zabarikadiranih protagonistov Noči živih mrtvecev (1968) Georgea A. Romera ustvaril zgodbo o nesojenih junakih po sili razmer, ki v (skoraj opuščeni) policijski postaji branijo gola življenja med obleganjem neusmiljene tolpe brezumnih anonimnežev iz zloglasne soseske Anderson v Los Angelesu. Carpenter je poleg režije in montaže kot ponavadi napisal tudi scenarij in glasbo (na sintetizatorjih jo izvajata z dobrim prijateljem in rednim sodelavcem Tommyjem L. Wallacem, ki je pozneje posnel Season of the Witch), umotvor pa so z mnogimi improviziranimi domislicami posneli v treh tednih.



Still have the gun? —Two shots. Should I save them for the two of us? —Save 'em for the first two assholes who come through that vent.

Naj koga ne zmoti, da v filmu omenjajo zgolj "policijsko postajo št. 9", resda znotraj 13. policijskega okrožja, četudi napis na njej potem pravi 'Division 14'. Takisto je treba odmisliti tudi prikaz rasno in kulturno raznolike ulične tolpe, ki je socialno-zgodovinsko zgrešen, in še katero drugo produkcijsko ali pripovedno nedoslednost. Vse to ob sila kratkočasni dramaturgiji in posrečeno referenčnih dialogih namreč ni bistveno; film s pulzirajočo elektronsko zvočno kuliso še danes velja za šolski primer odlično zaokrožene B produkcije in marsikje celo za Carpenterjev največji dosežek (dočim sam trdi, da se nikoli prej in tudi poslej ni tako zabaval). Vsekakor prinaša čistokrvni vzorec nostalgične podobe nekega obdobja, ko sta domišljija in ustvarjalnost filmskih mojstrov še kaj veljali. V času osvobajajočega naturalizma Novega Hollywooda predstavlja tudi cinično, apokaliptično vizijo ameriške revščine, svetohlinske relativnosti morale v času po Watergatu in Vietnamu (glej tudi The Texas Chain Saw Massacre Tobeja Hooperja), kjer morajo možje z obeh strani zakona sami iskati pravico (istega leta je nastal Scorsesejev Taksist), ter dvoumnosti človeške integritete, ki ne pozna delitve na policiste in kaznjence. (Rimejk iz leta 2005 je kljub zvezdniški zasedbi pričakovano mlačen.) K temu gre prišteti za tiste čase drzno svobodomiselnost pri izbiri temnopoltega glumača v osrednji vlogi (bržčas po Romerovem vzoru), všečno požrtvovalni ženski lik in politično nekorektnost pri nekaterih eksplicitnih prizorih (posebej zloglasen je krvavi umor nežne svetlolase deklice pred sladoledarskim tovornjakom), ki je filmu prislužila blagajniško neugodno cenzorsko oznako 'R'.
Kot sem že dejal, saga se je začela leta 1978, ko nam je John Carpenter, ki je imel takrat za sabo odmevni Assault on Precinct 13, dal prvo Noč čarovnic. Zelo srhljivo, prepričljivo in nepozabno grozljivko, zavoljo katere se še vedno poserjemo od strahu. —Iztok



Film je bil ob premieri deležen mešanih vtisov in sprva ni prinesel ravno huronskega zaslužka. A potem ga je maja 1977 v Cannesu videl direktor britanske distribucijske tvrdke Miracle Films, odkupil pravice in ga konec leta (po predvajanju še na enem podobnem dogodku v Edinburghu) prikazal na 21. londonskem filmskem festivalu. Predstave so bile tokrat razprodane, Napad na policijsko postajo pa je doživel nesluten uspeh ter iz legendarnih kinematografov Odeon na valu navdušenja z Otoka pljusknil po vsej Evropi in drugod. To je bil začetek novega filmskega kulta za mnoge prihodnje generacije privržencev.

Lastnik tistega britanskega podjetja z dolgoletno družinsko tradicijo je bil gospod Michael Myers — če se nemara kdo sprašuje, kje je John Carpenter (iz gole hvaležnosti) dobil ime za strašljivega antagonista svojega naslednjega, najslavnejšega filma.

1 komentar: