22. apr. 2018

Deep Blue Sea 2 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

O tem, zakaj se sploh lotevati filmov, za katere je že vnaprej jasno, da so absolutno ridikulozno sranje (beri: odplaknilo jih je direktno na DVD tržišče), bi se dalo spisati obsežen priročnik za sadomazohiste. A naj bo tokratna razlaga preprosta: občasno mi prija poslati možgane na pašo in se v najboljši večerni družbi ― torej jaz, vrečka slanega čipsa in uležan češki šesterček ― zlekniti na domači kavč, za spokojen in navdihujoč konec tedna. V duhu zdravega kaljenja cineastične kože si dopovedujem, da je navsezadnje treba kdaj videti tudi kaj slabega, da znaš potem primerjalno ceniti tisto, kar je dobro. Ob tem se tolažim še s tem, da je bil daljni izvirnik Deep Blue Sea (1999) Rennyja Harlina pravzaprav še kar gledljiv, načeloma so mi tudi všeč napete pripovedi z morskim življem in ― kaj vem ― morda bo med silnim razburjenjem kakšni brhki protagonistki popustila zaponka na bikinkah. Kakorkoli.
Čisto okej B roba. Solidna zgodba, okej dinamika in napetost, dobre fore. Še posebej za take vrste film in špuro takšnega B filma. Pričakovati kaj več in se pritoževati, da nisi dobil drugačnega filma, je seveda velika bedarija. ―Iztok



Najbolj me jezi oportunističen copy/paste ponaredek brez vsakršne domišljije, zakrinkan v dve desetletji poznejše nadaljevanje, ki to seveda ni. (Saj tudi ni bilo kaj nadaljevati.) Podvodni umotvor v režiji nekega Darina Scotta (nikad čuo) je dramaturško in tematsko domala identičen originalnemu Harlinovemu popkornu, samo da je videti, kot bi ga izdelal manj brihten osnovnošolec, ki želi za ceneno DVD izdajo posneti nekaj, kar približno spominja na original: super-duper tajni eksperimenti na morskih psih v skrivnem potopljenem laboratoriju, megalomanski znanstvenik z zablodo o revolucionarnem ekstraktu, ki povečuje umske zmožnosti, osrednji lik okoljevarstvene aktivistke (sleš manekenke sleš vrhunske znanstvenice) in še nekaj drugih protagonistov, ki jih pozabljamo sproti in služijo zgolj hranjenju podivjanih rib. (Morilske pošasti so tokrat gruča digitalnih baby sharks. Awesome.) Razen solidne kamere in lepih promocijskih posnetkov morja je vse drugo zanikrno kot le kaj: lesena igra na ravni šolske predstave; pripovedno nepovezana, fizikalno in prostorsko nelogična ter čustveno docela ploščata zgodba; brezdušno nekarakterizirani liki brez zapomnljivih lastnosti in patetično humorno razbremenjevanje napetosti (ki je ni); ter generična žanrska podoba, ki bi lahko enako verodostojno predstavljala oglas za pasje piškote. Pomislili bi, da je od globoko modrega izvirnika napredovala vsaj tehnologija CGI, a ni videti.



Ko sem se poldrugo uro pozneje čemeren zbudil iz dremeža (saj ne, v resnici sem samo kinkal), je bilo že prepozno: večer je šel nepovratno po zlu, kot že tolikokrat. Izkušenega cineastičnega prdca sicer ne more nič več presenetiti, ampak vseeno. Droben nasvet za optimizacijo časa: ne trati življenja s tem filmom, če ti po naključju kdaj pride pod prste. Raje počni karkoli koristnejšega ― pojdi na sprehod v naravo, skrtači psa ali si po barvi sortiraj predal z nogavicami. Če že ne moreš zaspati brez zgodbe z zobatimi ribami, si oglej legendarno Žrelo (1975) Stevena Spielberga ali vsaj novejšo Nevarnost iz globine (2016) Jauma Collet-Serre. (Dočim lahko lanskoletni 47 Meters Down mirno izpustiš.) Pri animirankah izbiraj med odličnim Reševanjem malega Nema (2003) ter poznejšim povprečnežem Shark Tale (2004). V kolikor vse drugo odpove in ne veš, kaj bi, glej Žrelo (1975), če ga še nisi. Lahko tudi večkrat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar