11. apr. 2018

Hostiles (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

The essential American soul is hard, isolate, stoic, and a killer. It has never yet melted.” ―D. H. Lawrence

Dobra kavbojka je — vsaj pri meni — vselej dobrodošla, ameriški scenarist in režiser Scott Cooper pa je eden tistih filmskih ustvarjalcev, ki premišljeno nizajo maloštevilne, vendar izbrane in z glumaškimi presežki nadgrajene projekte; po glasbeni drami Crazy Heart (2009), socialni paraboli Out of the Furnace (2013) in biografski kriminalki Black Mass (2015) je revizionistični road-movie vestern po zgodbi Donalda E. Stewarta njegov (šele) četrti celovečerec. Vnovič s Krištofom Baletom v osrednji vlogi in z direktorjem fotografije Masanobujem Takajanagijem za kamero prinaša zgodbo s konca 19. stoletja, ko so se čez lužo le še redka indijanska plemena sporadično upirala belemu človeku in njegovemu uničevalnemu tehnološkemu pohodu; večinoma je bilo že jasno, da so staroselci izgubili zemljo, nekdanji način življenja in pravico do enakopravne eksistence. V skladu z novo politično korektnostjo ameriški predsednik Harrison izda ukaz, naj izpolnijo željo dolgoletnega ujetnika v oporišču Fort Berringer v Novi Mehiki, na smrt bolnega čejenskega poglavarja Yellow Hawka (Wes Studi), ter ga skupaj z njegovo ožjo družino odpeljejo na poslednje počivališče rezervata v domači Montani. Neprijetna dolžnost pade na stotnika Josepha J. Blockerja (Bale), surovega in od mnogih krvavih bitk razbrazdanega vojnega veterana, ki najbolj od vsega sovraži rdečekožce. Ob grožnji z vojaškim sodiščem nejevoljni Blocker nima izbire in mora v spremstvu peščice svojih mož na pot skozi negostoljubno, z različnimi nevarnostmi prepredeno pokrajino. Na požgani kmetiji mimogrede naletijo na zmedeno, psihično strto vdovo (Rosamund Pike), ki so ji Komanči neusmiljeno pobili moža in vse tri otroke, in sočutni Blocker jo sklene pospremiti do naslednje vojne postojanke Fort Winslow v Koloradu. Pot čez sovražno ozemlje bo težka in bo terjala žrtve, obenem pa bo čustveno in moralno preoblikovala ključne udeležence te odprave.

Scott Cooper se kot ponavadi zanaša na karakterno zvezdniško zasedbo (ki jo dopolnjujejo še Ben Foster, Stephen Lang, Peter Mullan, Rory Cochrane, Paul Anderson in Jesse Plemons), vendar se zdi, da s tolikšnimi slavnimi imeni v resnici nima veliko povedati. Večinoma se posveča mrkemu, redkobesednemu Baletu, ki se vztrajno kuja, dočim so tragične zgodbe nebogljene ženske in deziluzioniranih vojakov s post-travmatskim sindromom potisnjene nekoliko v ozadje; češ, vojna pusti rane vsem stranem v konfliktu in bolestno sovraštvo prinaša le še več sovraštva (ne glede na to, ali si sam zavojevalec ali zgolj braniš domačijo in družino). Veliko težje je odpustiti ali mimo predsodkov v sočloveku videti sorodno dušo kot vztrajati pri slepi mržnji do ljudi, katerih osebno plat spoznaš pobliže — in ugotoviš, da sta tudi njih zaznamovala dolgoletno trpljenje in obup. Skupna žalostna usoda nazadnje zbliža še tako različne nasprotnike, smrt pa ne izbira po barvi kože ali kulturni pripadnosti in navsezadnje čaka vsakogar. V ta kontekst bi bilo umestno vplesti tudi trpke izkušnje indijanskih jetnikov, vendar njihova zgodba enostransko ostaja v ozadju (Studi je pretežno neizkoriščen); Cooper se s tematskimi namigi na legendarne vesterne Johna Forda tipa The Searchers (1956) ali novodobne revizije kot Neoproščeno (1992) Clinta Eastwooda (ki se mu z dialogom depresivnega vojaka pokloni malce preveč dobesedno) raje osredotoča na kontemplativno, počasno gradnjo malickovske čustvene atmosferičnosti, da bi nazadnje prikazal parabolo o odrešitvi, razumevanju in sprejemanju — le da smo s tovrstnimi motivi videli že marsikatero manj klišejsko ter dramaturško pestrejšo žanrsko zgodbo. Cooperjev divji zahod je sicer pristno mračen in krut (po eni strani skuša biti avtentičen, po drugi pa že moteče pretirano odvrača pogled od eksplicitnosti), vendar s stereotipnimi bližnjicami in z oportunističnimi slepimi ulicami (značajski prikazi, interakcija med liki in epilog žal niso njegova močnejša plat) mestoma tudi enoličen, zgodovinsko pristranski, ponavljajoč, pripovedno suhoparen in razvlečen.

1 komentar:

  1. Ta film si ne zasluži pozitivne ocene (-1 ima) Scott Cooper lahko gre na 100 letni dopolnilni pouk k Tarantinu. Za mesto asistenta seveda.

    OdgovoriIzbriši