13. apr. 2018

Spinning Man (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Da celovečerni prvenec režiserja švedskih televizijskih serij Simona Kaijserja pristane na tržišču videa na zahtevo, seveda ni najboljši znak, zvezdniška zasedba gor ali dol. Zgodba, ki jo je po istoimenski knjigi ameriškega pisca Georgea Harrarja priredil Matthew Aldrich (scenarist animiranke Coco), ima potencial solidne kriminalne srhljivke in tudi rekurzivni nastavek in medias res nakazuje intrigantno premiso; profesor filozofije jezika (Guy Pearce) na policijski postaji resignirano vpraša prekaljenega detektiva (Pierce Brosnan): "Imate tudi vi kdaj težave s tem, da se ne morete spomniti določenih stvari?" Tako očiten namig na Memento (2000), izjemno Nolanovo parabolo o nezanesljivosti in relativnosti spomina ter s tem identitete in moralne teže dejanj, ne more biti slučajen, ne?



So there's no such thing as truth? ―Well, let me ask you this. Can I tell you the truth, or can I tell you what I perceive or interpret as the truth, as best my memory will allow?

Potem ko je v manjšem kraju pogrešana ena izmed srednješolskih navijačic, pade sum na šarmantnega predavatelja filozofije jezika Evana Bircha ― o komer se na kolidžu šulja, da rad gleda za mladimi dekleti in se je nekoč že spečal z eno od svojih učenk. Neki očividec trdi, da je blizu kraja izginotja opazil profesorjevega sivega volva, in uglednega akademika med rutinskim preverjanjem doma obišče nič manj elokventen policijski veteran in nekdanji pravnik Robert Malloy. Profesor se elegantno brezbrižno, artikulirano izmika namigom in sumom policije, imena dekleta ne pozna, vendar jim po drugi strani ne dovoli preiskati avtomobila brez sodnega naloga. Nič hudega, vozilo mu pač naslednji dan med službo uradno zasežejo in čeprav (še) niso našli trupla pogrešane punce, je vse bolj očitno, da verbalno spretni Birch nekaj prikriva. Zlasti po tistem, ko njegova soproga (Minnie Driver) na zadnjih sedežih avtomobila najde rdečilo za ustnice; vedoč, da svojemu možu, ki je moral zaradi pretekle afere z neko študentko enkrat že zamenjati delovno mesto, ne more povsem zaupati. Nelagodje med odtujenima zakoncema narašča, možje postave pa so vse bolj odločni; rezultati forenzične analize razkrijejo las na avtomobilskih sedežih, ki pripada pogrešani Joyce. Saj res, se spomni nonšalantno raztreseni Birch, pred časom je v dežju prijazno ponudil prevoz dvema dekletoma in fantu, verjetno je bila Joyce ena od njih. Saj pozabljivost še ni zločin, kajne?



S suverenimi nastopi izkušenih glumačev zgodba gradi napetost na nedorečenosti, ali je osumljenec tudi dejanski krivec, v retorično intelektualnem obleganju, kjer naj bi bilo pomembno natančno izražanje in bi vsaka izrečena beseda štela ― vendar se zatakne prav na vrhuncu in predvidenem razpletu, ki bi moral biti katarzičen, a izzveni kot nelogičen antiklimaks.  SPOILER  Mrtvo dekle naposled najdejo, vendar profesorju, ki je ― ob osuplem spoznanju sugestivne moči lastnega uma ― domnevno dejanje skrušeno priznal (četudi se ga ne spomni), formalno ne morejo dokazati krivde; vse kaže, da je šlo za navadno nesrečo. Ali pač? Hitchcockov po krivem obtoženi The Wrong Man (1956)? Namesto pričakovanega žanrskega motiva, ko se zločinec za las skoraj že (a vendarle ne) izmakne roki pravice (z očitno prispodobo mišjega lova pri Birchovih doma), v trenutnem izprdu suspenza dobimo nesmiseln dramaturški obrat: izmuzljivi pokvarjenec je dejansko nedolžen (četudi je žrtev poznal in večkrat izkazal svojo latentno nasilnost). Fine, ende, vége. Razen, če je želel mlečnozobi Kaijser ustvariti vtis pojmovne dvoumnosti resnice ali nerešljive etične dileme (glej odlični Dvom), v tem primeru mu je namreč uspelo le grenko spoznanje gledalca, da se je marsikaj pomenljivega izgubilo s prevodom knjige v film.

Ni komentarjev:

Objavite komentar