9. apr. 2018

You Were Never Really Here (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Z zamudo popravljam napako, ko sem na lanskoletnem LIFFu zamudil najnovejši projekt škotske režiserke Lynne Ramsay (Ratcatcher, We Need to Talk About Kevin), ki je bil v Cannesu deležen nagrad za najboljšo moško vlogo in scenarij, a saj veste: bolje ikad nego nikad. Vnovič ugotavljam, da gre ogleda vredne filme iskati zunaj Hollywooda, med neodvisno avtorsko produkcijo. Nič novega.

Joe je nekdanji vojak in zunanji sodelavec organov pregona, ki zdaj živi z ostarelo mamo v hiši, kjer je preživljal travmatično otroštvo. Od upokojitve se večinoma preživlja z raznimi varnostnimi opravili, saj njegovi naročniki na črnem trgu cenijo njegovo brezkompromisno brutalnost in učinkovitost. Nekega dne ga najamejo, da poišče izginulo najstnico Nino, hčerko ambicioznega politika, ki se hitro vzpenja po družbeni lestvici. Zdi se, da so jo ugrabili trgovci z ljudmi, zato Joeju pustijo povsem proste roke pri uporabi načinov za njeno iskanje. Dogodki pa se začnejo kmalu obračati v povsem napačno smer. —LIFFe


Po noveli Nikoli zares tukaj ameriškega avtorja Jonathana Amesa prirejeni neo-noir triler se (podobno kot prejšnje zgodbe Ramsayjeve) bolj kot pripovedni in tematski plati posveča značajskemu orisu protagonista; prepričuje nas z izjemno glumaško predstavo, suvereno kamero (Thomas Townend) in všečno glasbeno podlago (spet Jonny Greenwood, Radiohead). Če je bila študija psihične odtujenosti in patološke ločenosti od sveta pri Kevinu razdeljena na frigidno mater (Tilda Swinton) in njenega sociopatskega sina (Ezra Miller), se tokrat osredotoča na lik Joaquina Phoenixa; s spomini na travmatično otroštvo in pretresljive izkušnje vojne v Zalivu trpinčenega zasebnega detektiva, ki mimo uradnih in zakonitih poti išče pogrešane mladostnike. Joe je čustveno otopel, depresiven, paranoičen in redkobeseden silak s pogostimi samomorilskimi blodnjami, drži se zase in v življenju nima nikogar razen ostarele, nekoliko že dementne matere, za katero vdano in nežno skrbi (podnevi uradno dela kot taksist, kar je le ena od neogibnih primerjav s slavnim Scorsesejevim filmom). Pri delu nima moralnih zadržkov, iz zasanjane odsotnosti v hipu prehaja k maničnim izpadom srhljivega nasilja (kot Ryan Gosling v Drive ali Mads Mikkelsen v Valhalla Rising), pri čemer nadvse učinkovito in krvavo deli pravico z navadnim kladivom (glej tudi Oldboy), nakar se v sprevrženi kompenzaciji za uteho predaja kompulzivni samodestruktivnosti in sanjarjenju o lastni smrti (glej tudi Ljubimki režiserja Jamesa Graya z Gwyneth Paltrow in Vinesso Shaw). Iz peklenskega transa ga zbudi šele mladoletna senatorjeva hči Nina (Ekaterina Samsonov), ki jo uspešno reši iz podzemlja otroške prostitucije — vendar se kot grešni kozel znajde sredi brezkompromisne spletke po naročilu pokvarjenega politika, čigar podkupljeni najemniki surovo brišejo vse sledi za dogodki v zvezi z dekličino ugrabitvijo: to pomeni tudi Joeja in njegove znance. Okoliščine se zasukajo v usodno smer.

Odlično pooseblja zgoraj navedene karakteristike filma in mu letos na področju zaenkrat ni para. Kot glavni junak ni "nikoli zares tukaj", kar leti na njegov vlogo profesionalnega "hitmana", predvsem pa se zdi, da je vedno za vse prepozen. Prepozen, da bi rešil prijatelja in mater, prepozen, da bi dobil zadoščenje ob maščevanju slednje, prepozen, da bi sam obračunal z izprijenim senatorjem. Vseskozi je ignoriran s strani zunanjega sveta in verjetno ne bi prav nihče opazil, ako bi si pred polno kavarno v glavo pognal kroglo. Tudi sicer precej nerealno politično klanje se iz perspektive filma in brez medijskega pompa zdi povsem nemoteče. Kljub temu Joe premore tudi svojo bolj človeško plat, predstavljeno predvsem skozi njegov odnos do matere in Nine, predvsem pa skozi njegovo ravnanje s sovražnikom, ki ga ob umiranju celo drži za roko. —Nik Beseničar, Filmstart


Z lagodno, hipnotično temačno izraznostjo Nicolasa Windinga Refna in s tihim fotografskim stilizmom Toma Forda (nočni prizori in psihološka razrvanost protagonistov so me spomnili še na odličnega Nighcrawlerja Dana Gilroya) se Ramsayjeva iz pričakovane eksplicitnosti pogosto odmika v nekonvencionalen dramaturški in vizualni kontekst (ubijalski pohod po skrivnem bordelu v tišini spremljamo skozi zaslone črnobelih nadzornih kamer); namesto še ene premočrtne zgodbe o tajnem morilskem poslu, ki se nepričakovano izjalovi (kakršnih smo v resnici videli že veliko in deluje stereotipno), prinaša zaznavno indirektno, skorajda eliptično študijo poškodovanega, brezciljnega in nezanesljivega uma protagonista, ki je za običajni svet brezčutne človeške metropole neopazen, domala neviden. Njegova neznosno odmaknjena eksistenca se odvija v vzporedni sanjski pokrajini nenehnih prebliskov na morečo preteklost, ki ga je trajno zaznamovala s psihičnimi in telesnimi brazgotinami, in edini človek, s katerim je sposoben navezati pristen stik (če ne štejemo matere), je podobno trpinčena, zlorabljena in osebnostno razobličena deklica (odsekan, nenavadno optimističen zaključek med njunim nedorečenim epilogom je marsikoga zmotil). Če že zlonamernost in nerazumnost posameznika proizvaja patologijo in trpljenje, potem ga ravnodušna, brezosebna družba v najboljšem primeru vsaj dopušča.

Saj nisem edini, ki v hecnem, morda celo slučajnem namigu na čudaški metafilmski projekt I'm Still Here (2010) igralskega kameleona Joaquina Phoenixa vidi svojevrstno ironijo?

6 komentarjev:

  1. Če bi jaz novel prevedel v novela, ne pa v roman, bi me križal :)

    OdgovoriIzbriši
  2. S čim argumentiraš – glede na zapisano – relativno nizko oceno? Te je, tako kot mene, zmotil nekoliko pospešen zaključek?

    OdgovoriIzbriši
  3. Gartner, vzemi kdaj v roke SSKJ ali pa katerokoli knjigo.

    novéla -e ž (ẹ) : lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela

    Ko napišem "roman", pa mislim roman, torej daljše literarno delo. Ni za kaj.

    OdgovoriIzbriši
  4. @just1angryman: ocena 7 je pri meni sicer zelo solidna, ampak imaš prav, kolebal sem med 7 in 8. Odločil sem se za nižjo, ker (A) se mi zgodba sama po sebi ne zdi nič posebnega, ker (B) razen odličnega Phoenixa nihče nima izrazite vloge in deluje kot mašilo, nekaj konteksta pa bi si človek vendarle želel, in ker (C) se mi konec - ki mi je konceptualno sicer všeč - dejansko zdi nekoliko prehiter in značajsko neupravičen. Koliko časa se oba lika dejansko poznata, da se takole navežeta in ujameta? Tudi tisti pogled skozi nadzorne kamere me je malce vrgel iz tira in je že čisto pretirano očitno "odvračanje pogleda".

    OdgovoriIzbriši
  5. iztok Gartner12. 04. 18 00:44

    112 strani paperback edicija je krajše pripovedno delo?
    Se torej za roman pri tevi kvalificira samo Vojna in mir :)
    In zakaj potem ni short story?
    Daj no, zajebal si, saj ni prvič :)

    OdgovoriIzbriši
  6. No, predvsem ni prvič, da ti jezik dojemaš kot nekaj, kar se pri nekom "kvalificira" in je torej stvar izbire ali subjektivnega sprdenja v nekem trenutku, ne pa konvencije in jezikovnih pravil. Kot rečeno: pusti tisti svoj debilen blog, ki o filmih ne pove absolutno nič, in raje beri knjige. :)

    OdgovoriIzbriši