8. maj 2018

Anon (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

I give the fight up: let there be an end, a privacy, an obscure nook for me. I want to be forgotten even by God.” ―Robert Browning

Predstavljajte si svet bližnje prihodnosti, niti ne radikalno drugačen od današnjega (nobenih letečih avtomobilov in laserskih pištol), v katerem pa so umi vseh ljudi nenehno priključeni v globalno spletno matrico, ki ji rečejo Eter: virtualno zbirko podob in informacij, ki človeški vid sproti dopolnjuje s prosojnimi head-up prikazi ključnih podatkov o vsem in vsakomer ― nekaj takega kot vmesnik pri računalniških igrah (ne glej Kill Switch). V tem svetu ni več anonimnosti (od tod naslov), saj so vsakomur ves čas na voljo podatki o vsem: karkoli kdo vidi in vsi življenjski spomini se kot niz podob ali posnetkov neomejeno shranjuje ter po želji predvaja uporabniku (ali predstavnikom države z uradnim dostopom), ta pa jih lahko "miselno" posreduje in svoje izkušnje deli s komerkoli. V takem svetu je zločin skoraj nemogoč, saj so varuhi zakona priča vsemu, kar je kadarkoli kdo videl, in pri preiskovanju nepravilnosti preprosto sestavijo posledično zaporedje dogodkov. S tem se ukvarja depresivni Sal Frieland (Clive Owen v inačici svojega lika iz Otrok človeštva), po smrti edinega sina ločeni in zapiti detektiv (glej Posebno poročilo). Vseprisotni in neotipljivi svetovni 'google-facebook' pa ima očitno pomanjkljivost, saj policist naleti na brezimno dekle brez pripadajočega zapisa v bazi podatkov (Amanda Seyfried); in ko se začnejo odvijati serijski umori, kjer žrtve skozi oči oboroženega storilca vidijo zgolj samega sebe pred neizogibno smrtjo, je jasno, kaj se dogaja. Nekdo je vdrl v ta virtualni internet (glej Matrico) in kot ultimativni heker zdaj v njem po želji spreminja ne le spominske zapise, temveč celo sprotno čutno zaznavo v realnem času: ljudje nenadoma vidijo stvari, ki jih v resnici ni. Je morilec skrivnostno izmuzljiva temnolaska ― ali gre pak za manipulacijo?

Na Novi Zelandiji rojeni britanski scenarist in režiser Andrew Niccol kajpak ni neznanka v svetu filma: že sijajni sci-fi prvenec Gattaca (1997) in po njegovi zgodbi posneti Trumanov šov (1998) v režiji Petra Weira sta se zapisala med spomina vredne dosežke sedme umetnosti. Po tistem mu je šlo žal na slabše; v dokaz tega, da bi moral ostati v čevljih scenarista. Gospodar vojne (2005) in Trgovci s časom (2011) sta bila pogojno gledljiva, dočim je bila najstniška sci-fi limonada Duša (2013) po romanu Stephenie Meyer prav patetičen mimostrel. Nazadnje sem opisal njegovo vojaščino Good Kill (2014), soliden izdelek, a bi bilo bržčas tudi tokrat bolje, če bi režijo prepustil bolj prekaljeni roki.



Premisa distopičnega neo-noir trilerja v produkciji Netflixa je zanimiva in tudi sporočilo dovolj jasno: sistemski izbris vsakršne intime in totalitarni orwellovski nadzor pač ne pripomoreta k boljši prihodnosti, sočutju in človečnosti. Podobne reči smo videli že neštetokrat, ampak v redu. Težava je ta, da bi tak nastavek bolje deloval v kratkem filmu ali poljubni epizodi serije Black Mirror, saj na celovečerec razvlečeno zgodbo Niccol razvija nedosledno, klišejsko, zamotano, nelogično in brez vsakršne dramaturške dinamike; razplet z razkritjem morilca (ki je kar nekdo) bi bil težko bolj anti-klimaktičen in časovno-vzročno nesmiseln, kamera stalnega sodelavca Amira Mokrija (Taking Lives, Man of Steel, Pixels) s sprano monokromatskimi odtenki pa bolj turobna in brezosebna. Za nameček so njegovi liki povsem nepoistovetljivi, docela sterilni in brez vsakršnih značajskih pritiklin: kogar zanima najbolj enoličen in čustveno izpraznjen film z zdolgočasenima Owenom in Seyfriedovo (ki sta sicer odlična glumača), ga je našel. Razumem, da naj bi tak slog odražal brezupno emotivno in moralno stanje protagonistov ter celotne civilizacijske paradigme, vendar se je težko vživeti v suhoparno prazen in statičen filmski prostor ter like, za katere ti od začetka do konca dol visi. Dober potencial se je žal izgubil v nedodelani, pomanjkljivi izvedbi.

2 komentarja:

  1. Ravno danes sem premišljeval, ali naj mu ponudim priložnost. Po oceni sodeč nič ne zamujam. Niccol je na začetku kariere kazal izjemen potencial (Gatacca in Gospodar vojne sta mi bila kar konkretno všeč), toda po teh dveh je vse kar je posnel v najboljšem primeru povprečno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je. Mislim, da ne zamujaš veliko, sploh če nisi ravno strasten privrženec sci-fi žanra. Niccol je dober scenarist, ampak v najboljšem primeru povprečen režiser. Razmišljam, kako se mu je posrečila Gattaca, ampak roko na srce, tudi tam so - celostno gledano - očitne določene pomanjkljivosti, ki bi jih izkušen režiser bolje zgladil.

    OdgovoriIzbriši