5. maj 2018

Black Panther (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Superjunaškega umotvora mladega ameriškega režiserja Ryana Cooglerja (Fruitvale Station, Creed), naklonjenega rasno-socialnim vprašanjem, se mi ni mudilo videti, če sem odkrit; cinični filmski črv mi je prišepetaval, da je vrednost tovrstnih izdelkov pogosto nesorazmerna s publiciteto, ki so je bili deležni, zlasti pa z že kar sumljivo prizanesljivimi ocenami kritiške javnosti. Ker je ravno čas trendovsko povečane senzibilnosti Hollywooda za vprašanja rasne in spolne diskriminacije (#MeToo), velja biti še posebej objektiven pri vrednotenju tistega, kar se nazadnje lahko izkaže tudi za hinavsko politično korektnost in oportunistično dvoličnost industrije, ki je razen zaslužka ne zanima absolutno nič. Bling bling!

V "zlati dobi" Marvelovih spektaklov se je svet torej povečal za Wakando, fiktivno afriško deželo, ki ji mora po nenadni očetovi smrti zavladati T'Challa (Chadwick Boseman). V očeh sveta je Wakanda obubožana dežela tretjega sveta, skrita v goščavi in obdana z gorami — v resnici pa je deželica tehnološki čudež, eldorado izobilja in tehnološke naprednosti; s pristajanjem na stereotip o afriškem uboštvu se samo branijo pred vdori in nevarnostmi iz zunanjosti. Wakandska odločitev za izolacijo je nič drugega kot strahopetnost, pa čeprav morda upravičena — to nam da Coogler jasno vedeti. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Zgodba je družbeno-politično naivna in poenostavljena, kolikor je produkcijsko to pričakovati od mega-korporacije Walt Disney, ki se je v panogi zabavljaštva polastila že vsega, od franšize Vojna zvezd do studiev znamke Marvel. Slabo uravnovešena premisa se loteva dveh navidez perečih dilem: vprašanja svetovnih neskladij in porazdelitve dobrin, ki so rezultat belske kolonizacije in zgodovinske nadvlade, ter posledično degradiranega statusa temnopolte populacije, med katero se kot kompenzacija deprivilegiranega položaja iz socialne bede razrašča — nemara celo upravičena — mržnja do belopoltih gospodarjev. Tako se namreč kaže vloga enega od obeh antagonistov (stereotipni lik "jeznega zamorca" Michaela B. Jordana, ki ga je Coogler vtaknil v vse svoje filme doslej), ki bi se rad tiraniji manjšine globalno uprl z njihovimi lastnimi metodami, četudi bi moral kot novi diktator zlorabiti napredno tehnologijo miroljubne afriške državice. (Drugi filmski zlobnež z obličjem Andyja 'Goluma' Serkisa in puhlo koristoljubnimi nameni je še bolj klišejski.) Pri tem je bolj kot pravičniški "črni Hamlet" oz. mladi kralj T'Challa oz. Črni panter (Chadwick Boseman) seveda zanimivo historično "protislovje strica Toma" (ki ga je veliko bolj duhovito naslikal Tarantino v Djangu brez okovov), torej do belega gospodarja pretirano uslužnega črnuha, ki je rasno lojalnost zamenjal za lastne ambicije o enakopravnosti (in hierahijo obstoječega položaja kompenzira s tem, da tudi sam zatira sebi podrejene zamorce); ter arhetipski lik vladarja, ki se pod pezo krone sprašuje o svojem poslanstvu in moralni zapuščini, podedovani od častitljivih prednikov. Vendar je zgodba za spoznanje premalo kritično artikulirana, režija pa ne dovolj suverena, da bi ustvarjalci mogli prikazati kaj bolj pomenljivega od še ene konfekcijske, vsakomur všečne in produkcijsko varne stripovske parabole o tem, kako se je treba učiti iz napak (svojih in starševskih), pomagati revnejšim ter deliti vire in bogastvo z vsemi.

Tako dobimo generično shakespearsko mešanico Levjega kralja in kinematičnih namigov na dinamiko tech-gadgetov Jamesa Bonda, ki grehe za svetovna nesorazmerja (pričakovano) išče zgolj v človeškem pohlepu in strahu posameznikov pred izgubo privilegijev (s pretvezo varnosti očetnjave in spoštovanja tradicije); a namesto da bi se posvečal zahtevnim vprašanjem in postopnemu oblikovanju likov, nenehno odvrača pozornost z običajnimi CGI vložki in neposrečeno humornim razbremenjevanjem akcijske komponente. Kaj v filmu počne Martin 'Hobit' Freeman, mi ni čisto jasno, dočim sta nominiranka Angela Bassett in oskarjevec Forest Whitaker tam zgolj zato, ker sta pač slavna črnska igralca.

Kljub dobrim temeljem se Črni panter odvije v nezadovoljive in že poznane smeri, saj smo zopet priča zlikovcu, ki ga žene maščevanje in želi spremeniti svet, kopici nerazvitih likov, preveliki uporabi računalniško generiranih efektov, reševanju konfliktov s pretepanjem in humorju, ki uničuje potencialne dramske momente. Marketinški Marvelovi ekipi je namreč potrebno čestitati za izjemno natančno preračunan izdelek, ki ravno na pravih mestih apelira na kritike in medije, da ustvarijo vznemirjenje pred predvajanjem filma. Tako lahko v njem zasledimo povečini črnsko igralsko zasedbo (odličen odgovor na afero 'belih Oskarjev'), kar tri močne ženske like (odgovor na Čudežno žensko in odličen timing na afero Weinstein) ter površno dotikanje aktualnih tem kot so begunstvo, humanitarna pomoč, položaj temnopoltega prebivalstva v ZDA in širom po svetu itd. S slednjim sicer ni prav nič narobe, toda mnogi si zatiskajo oči pred nerazdelanostjo, ki je posledica šibkejšega scenarija. —Jure Konestabo, Filmstart

Morda so bila pričakovanja prevelika ali pa je slepa fascinacija nad (sicer sijajno) kostumografijo in scenografijo opravila svoje; a dejstvo je, da so me med novodobnimi stripovskimi adaptacijami (če torej odštejemo stare Supermane in podobno) doslej zares navdušile samo tri: značajsko duhoviti prvi Iron Man (2008), pomensko kompleksni Varuhi (2009) in nostalgično zabavni prvi Varuhi galaksije (2014), in pri tem ostaja tudi poslej. Pa mi recite stari prdec ali zadrt cineastični fosil, če hočete; to ne bo spremenilo ničesar. Zdaj si grem pa nalašč še enkrat ogledat Wesleyja Snipesa oz. davno vampirščino Blade (1998), se vsaj ne bom nemarno dolgočasil.

2 komentarja:

  1. V redu napisano. Bom preskočil.

    OdgovoriIzbriši
  2. Od vseh video-recenzij se mi zdi najbolj objektivna in neprizanesljiva -TALE-. Avtorju YouTube kanala Amazing Lucasu film ni bil preveč všeč in zanimivo je, da je tudi sam temnopolt.

    OdgovoriIzbriši