26. maj 2018

Death Wish (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Hura, jippi kaj-jej, ridikulozni hollywoodski šalabajzer Eli Roth (Cabin Fever, Hostel, Knock Knock) je spet izprdnil nov umotvor; v grozo občudovalcev izvirnika je več kot štiri desetletja pozneje posnel rimejk kultne maščevalščine Death Wish (1974) z legendarnim Charlesom Bronsonom. V njegove čevlje je vtaknil gologlavega upokojenca Brusa Vilisa (Die Hard, Pulp Fiction, Twelve Monkeys, Armageddon, The Siege, Unbreakable, Surrogates, Cop Out, Looper), mu ob bok za podporo nastavil nekaj glumaških veteranov (Elisabeth Shue, Dean Norris, bilo kuda Vincent D'Onofrio svuda) in trhlo celoto ovil v poskus nekakšne modernizirane socialne prispodobe vsenavzočih kamer in prisotnosti medijev. Da je v času novih strelskih pokolov pri njegovih rojakih prirejena zgodba o sprejemljivosti (celo všečnosti) uličnega pravičništva najmanj žaljiva in politično sporna, Rotha očitno ne moti pretirano. (Nemara pa je njegov podvig financiral sam Trump Hump, ki bi najraje oborožil še ameriške učitelje.) Podobno kot zeljejedi režiser Uwe Boll morda svoja skrpucala dojema kot instantne "kulte" (samo zato, ker so prav zoprno neumni), sebe pa kot "provokatorja" ali nekakšnega "satirika" (čigar filmi so "tako slabi, da so že zanimivi"), čeprav gre v resnici zgolj za popolno nesposobnost in sindrom manka samokritičnosti.



Kontroverzni izvirnik iz sedemdesetih (posnet po istoimenskem romanu avtorja Briana Garfielda) seveda ni promoviral uličnega pravičništva, temveč je problematiziral koncept legalnosti samoobrambe ter neučinkovitost pravnega in sodnega sistema (v nekem obdobju), ki celo pohlevne in lojalne državljane sili, da naposled vzamejo pravico v svoje roke. Še več: gre za človeka, ki se je med vojno v Koreji z ugovorom vesti odpovedal nasilju. Miroljubni arhitekt Paul Kersey ima (sprva) velike psihične težave in moralne zadržke pri tem, ko z revolverjem deli pravico na temačnih ulicah New Yorka (četudi mu zloglasni drugi ustavni amandma formalno omogoča nošenje orožja); nima se za junaka in tudi njegova podoba urbane legende je družbeno-pravno in politično kočljiva. Zgodba je edinstvena prav v tem, da mož umorjene žene ter oče hudo poškodovane in posiljene hčere nikoli ne dobi krivcev za ta zločin; pač pa se v prepričljivi psiho-socialni transformaciji postopoma prelevi v vigilanta, ki ima dovolj zanašanja na dvomljivo pravičnost in poštenost skorumpiranih, oportunističnih oblasti. Neuradni konsenz nekaterih someščanov, celo predstavnikov javnosti in organov pregona, vsaj moralno legitimizira njegova dejanja in govori o sistemski neustreznosti. (V razpletu drugega dela iz leta 1984 bolničar zavestno omogoči ranjenemu Kerseyju pobeg, čeprav ve, da gre za iskanega morilca.)



Eli Roth se gladko poserje na tovrstne civilizacijsko-etične dileme in kompleksni širši kontekst zgodbe Paula Kerseyja, temveč nam v svojem infantilnem, značilno nazornem slogu servira generično maščevalščino, kjer osrednji junak (tokrat ugledni kirurg) nima večjih pomislekov — in kot moderni John Wayne krvavo obračuna prav s tistimi storilci, ki so vdrli v njegov dom, kjer sta bili žena in hči sami doma. Mimogrede za terapevtsko sprostitev postreli še nekaj klišejskih mestnih nepridipravov (zgodba se tokrat dogaja v Chicagu). Pravico deli smešno brezizrazni starček Bruce Willis, ki je bolj podoben voščeni figuri s kapuco — in je v svoji vlogi angažiran, zainteresiran in karakterno navzoč približno toliko, kot bi na klopi v parku zabijal čas z branjem časopisa. (Kevin Bacon v Smrtni kazni in Jody Foster v Neustrašni sta v primerjavi s tem kandidata za oskarja, The Equalizer z Denzelom in John Wick s Keanujem pa realistična, poučna dokumentarca.) Roth ga nedvoumno in brez pretanjenih namigov predstavlja kot herojskega slehernika, čigar upravičeno brutalna morija je nepopisno kul; čeprav sta tako podcenjevanje inteligence občinstva in nespretna zloraba družbenih trendov kvečjemu groteskna. Že samo za prizor, ko sestavljanje orožja in njegovo preizkušanje glasbeno podloži s čaščenja vrednimi zvoki Back In Black slavnih AC/DC, bi debilnega ameriškega režiserja jaz osebno kastriral — vsaj simbolno, če že ne dobesedno, da bi že nehal zapravljati čas in cefrati živce ljubiteljem spodobnih filmov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar