21. maj 2018

Fahrenheit 451 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ameriški pisec znanstvene fantastike Ray Bradbury (1920—2012) je leta 1953, sredi politične preganjavice čarovniških procesov senatorja Josepha McCarthyja zoper domnevno komunistično zalego (glej tudi Lahko noč in srečno), napisal svoj najslavnejši roman Fahrenheit 451 ("temperatura, pri kateri se papir vname in zgori").

Prestrašen pred novodobno inkvizicijo in enostransko cenzuro svojih rojakov opisuje distopično družbo prihodosti, kjer možje v rdečem in z vodnimi cevmi ne gasijo požarov, temveč s plamenometalci na kerozin sežigajo knjige. (Angleški izraz 'fireman' dopušča tak zasuk pomena, medtem ko je slovenski prevod 'gasilec' jezikovno nedvoumen.) Branje je prepovedano, saj knjige "dajejo lažno upanje, zbujajo negativna čustva in prinašajo izmišljene zgodbe o mrtvih ljudeh", totalitarna družba pa spodbuja uniformnost "enakih" in popolni izbris kolektivnega spomina. Depresivni, čustveno otopeli in s tabletami naphani ljudje s pozornostjo zlatih ribic bolščijo v medijsko propagando na domačih video-stenah, ki jim daje lažen občutek demokratičnega odločanja in subjektivne svobode. V poneumljeni družbi se nekateri upirajo tiraniji in doma skrivajo knjige; tovrstne disidente lahko vsakdo anonimno ovadi in naznani oblastem, ki nato prestopnika kaznujejo ali izženejo v ilegalo, njegovo imetje in domovanje pa zažgejo. Prav to počne hierarhiji podrejeni in sistemu lojalni gasilec Guy Montag, ki se mu zaradi prizadevnosti obeta službeno napredovanje; dokler ne sreča svobodomiselne mlade sosede Clarisse, ki mu zbudi pomisleke o uničevanju tistega, česar v resnici sploh ne pozna, in smotru tega sterilnega življenja.



Razen gledaliških in drugih priredb je že daljnega leta 1966 nastala filmska adaptacija slavne pripovedi, ki jo je posnel sam François Truffaut, oče francoskega novega vala (to je njegov prvi barvni in edini tuji film). Četudi je značilno stilizirana cineastična parabola današnjim očem bržčas videti smešno arhaično in izumetničeno (kakor so si v šestdesetih pač predstavljali prihodnost, nekaj takega kot po klasičnem romanu H. G. Wellsa posneti Časovni stroj leta 1960), pa film vplivnega francoskega režiserja do današnjega dne ni izgubil pomenljive satirične podobe in najpomembnejših Bradburyjevih kritičnih poudarkov: upor zoper umsko plitvino in populistično manipulacijo velikega brata ter nujnost iskanja človekove identitete v domišljijskih in stvarnih vsebinah (literarne) svetovne zapuščine — ker če pozabimo na preteklost in resnico o sebi, smo obsojeni tudi na ponavljanje istih napak. Njegov Guy Montag (Oskar Werner) ni stereotipni hollywoodski good guy, temveč poslušni državljan in nevpadljivi slehernik, ki ima dovolj nesmiselne, brezčutne ovčje eksistence in plehke soproge (Julie Christie v dvojni vlogi) ter se naposled ojdipovsko zoperstavi očetovskemu liku, požigalskemu stotniku Beattyju (Cyril Cusack), da bi simbolno "odrastel" ter začel s svojo glavo iskati smisel.

Nova filmska priredba iransko-ameriškega scenarista in režiserja Ramina Bahranija (99 Homes) v produkciji televizijskega programa HBO je v sekciji polnočnih predstav pred kratkim doživela premiero na letošnjem festivalu v Cannesu. Bahrani je z oportunistično zvezdniško zasedbo (Michael B. Jordan, Michael Shannon, Sofia Boutella) naredil nekaj takega kot Simon Wells z re-interpretacijo slavnega predhodnika The Time Machine (2002) in podobno kot vsi nepotrebni rimejki filmskih klasik (novi Total Recall, nova Carrie, novi RoboCop, novi Poltergeist, novi Flatliners, filmska inačica Ghost in the Shell) — modernizirano in kokičarskemu očesu všečno zgodbo je otel skoraj vsakršne družbene kritičnosti (da se gledalec ne bi preveč mučil z razmišljanjem), formulaično napel akcijski dramaturški lok in dodal instantno ljubezensko zgodbo, psihosocialne odtenke pa nadomestil s klišejskim antagonizmom (bilo kuda, bed gaj Michael Shannon svuda). Iz svoje zmedene, tematsko in pripovedno nedosledne re-imaginacije (podobno kot patetični Equilibrium Kurta Wimmerja) je tako odstranil ključne elemente Bradburyjeve družbene alegorije — prepovedane vsebine, javna podoba požigalcev, vloga Montagove žene — in protagonista iz upornika po sili razmer spremenil v mučenika, morda po vzoru Cuarónove anti-utopije Children of Men (2006) in njenega veliko bolj poistovetljivega (anti)junaka Cliva Owena (tam imajo disidentsko frakcijo 'Rib', tukaj pa odporniško gibanje 'Jegulj').

Brez zamere: toplo priporočam prejšnjo, zaprašeno muzejsko različico filma iz leta 1966 (aha, ogledal sem si ga še enkrat), François Truffaut pač ni kdorkoli. Še raje pa si izposodite ali kupite legendarno knjigo (slovenski prevod smo dobili leta 1969, potem pa še 1981 in nazadnje 2004), katere vizionarsko sporočilo je v današnjem gart trumpovskem času (žal) spet nadvse aktualno. Da se ne bi vsi skupaj spremenili v butaste blondince Eloije, ki gledajo samo še resničnostne šove, spremljajo Twitter, odsotno drkajo pametne telefone in za razvedrilo delajo čudovite selfije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar