11. maj 2018

Game Night (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nekatere ameriške komedije se vendarle (nekako) posrečijo; ustvarjalcem včasih preprosto uspe duhovita kombinacija odbitih likov, absurdnih situacij in doživete igralske vzajemnosti, četudi so zgodbe banalne in v tradicionalni stand-up formi vztrajno obdelujejo trendovske kulturne /spolne /rasne stereotipe. Lansko leto je bilo tozadevno precej zanikrno (Rough Night, CHIPS, Wilson, Table 19, Fist Fight), a so me še prej pozitivno presenetile nekatere novodobne smešnice z zvezdniško ekipo v zanje netipičnih vlogah, namenjene hipster mladi odrasli publiki; recimo obešenjaška metafikcija This in the End (2013), prvi del Horrible Bosses (2011) ali huronsko trapasti Date Night (2010). Prav slednji je deloval predvsem po zaslugi kemije med filmskima zakoncema ― in nekaj takega velja tudi za komedijo s podobnim naslovom in konceptom, ki jo na plečih tokrat nosita Jason Bateman in Rachel McAdams (v resnici dolgoletna znanca in dobra prijatelja). Predmestni par Max in Annie sta tekmovalna, vsevedna geeka, obsedena z družabnimi igrami; na enem takih večerov sta se tudi spoznala in kot sorodni duši zaljubila. Zdaj redno prirejata srečanja s prijatelji pri sebi doma; del kroga znancev je tudi policist iz najbližjega vhoda Gary (Jesse Plemons), čigar žena je bila zabavna gostja teh dogodkov, vendar ga je nedavno zapustila, depresivni sosed pa je padel v nemilost ― kar pomeni, da se je treba srhljivega čudaka, ki odtlej vsiljivo preži za sosedi, izogibati za vsako ceno. Za nameček se v mestu spet pojavi Maxov starejši brat Brooks (Kyle Chandler), v vseh pogledih uspešen poslovnež in očarljiv alfa samec, v čigar senci je preživel vso mladost (to Maxu povzroča psihosomatsko travmo, zaradi katere ni zmožen zaploditve otroka), in napove družabni večer posebne sorte v prestižni vili, ki jo je mimogrede najel za to priložnost. Jasno, da se detektivska igra lažnih vlog in siloma uprizorjenih ugrabitev sprevrže v nekaj veliko bolj zloveščega, kjer ni več jasno, pri čem gre zares in kaj je samo na videz pristno (glej tudi Igro slavnega Davida Fincherja). Prijatelji z Maxom in Annie na čelu bodo morali streči zločinskim zahtevam in se v tekmi s časom z namigi dokopati do ujetega Brooksa, pri čemer bodo v ključnem trenutku nenadejano deležni pomoči prav od tistega, ki ga ne marajo preveč: redkobesednega policista Garyja.

Razen zanesljive glumaške naveze Bateman―McAdams in duhovite podpore rasno-kulturno (kajpak) raznolike spremljevalne ekipe ― z zabavnimi kameo nastopi prepoznavnih antagonistov Michaela C. Halla in Dannyja Hustona ― gre izpostaviti črnohumorni kontrast Plemonsa (serija Breaking Bad, Black Mass, Bridge of Spies, The Discovery, The Post, Hostiles), ki s hilarično nelagodno prezenco zakoliči vsak prizor, v katerem se pojavi. Kljub nujnemu zamiku nejevere, ki skorajda že izziva natezno komično vrednost, sta sila všečna tekoče pripovedna zasnova z dialogi, ki ne žalijo inteligence povprečnega gledalca, in samozavedajoč se scenaristični kontekst Marka Pereza, ki se z obračanjem klišejev in arhetipov (verjetno) posmehuje vzorcem same filmske industrije. Akcijska burleska režiserjev Johna Francisa Daleyja in Jonathana Goldsteina (ki jima Vacation sicer ni uspel najbolje) je s časovno umerjeno montažo tudi tehnično brezhibna, kristalno čista vizualnost in za ta žanr osupljivo dinamična kamera izkušenega Barryja Petersona (Zoolander, We're the Millers, Central Intelligence) pa naredita odličen vtis; škoda le, da premisa "idiotske noči" z mešanico motivov iz drugih filmov (glej The Man Who Knew Too Little) sama po sebi ni ravno prelomna. K sreči to vsaj deloma nadoknadi z razvedrilnostjo ter prisrčno, nizkoprofilirano, domišljeno in spretno uigrano predstavo. Vredno ogleda, ob zmerno realističnih pričakovanjih.

2 komentarja:

  1. Dejstvo je, da je Game Night dobro sprejet pri gledalcih in kritikih, a meni se ni prikupil. Že po 15-ih minutah je zame šlo samo še navzdol, tako da sem komaj zdržal do konca. Date Night, ki ga omenjaš v uvodu, mi je bil konkretno boljši. Strinjam se, da se film z obračanjem klišejev in arhetipov (verjetno) posmehuje vzorcem same filmske industrije, toda mnenja sem, da avtorji iz tega niso izvlekli veliko koristi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Komedija je po mojem najzahtevnejši žanr, ker je humor tako zelo subjektivna stvar. Pri grozljivkah je lažje: bojimo se več ali manj podobnih stvari. Ampak smejemo se zelo različnim. Mogoče lahko svoje navdušenje deloma pripišem tudi pozitivnemu presenečenju, ali pa sem imel enostavno tak dan, da mi je Game Night sedel. Razen tega pa skušam opaziti in oceniti tudi druge, tehnične in kinematografske vidike filma -- mogoče si opazil, da je kamera zares fantastična. Kakorkoli: sto ljudi, sto čudi. :)

    OdgovoriIzbriši