17. maj 2018

Revenge (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V trendu salonskega aktivizma o ženskih vprašanjih (#MeToo) smo dobili še eno zgodbo o "opolnomočenju" in pravičniškem maščevanju zatiranega šibkejšega spola nad pokvarjenim, izkoriščevalskim, posiljevalskim moškim šovinistom. Sicer filmska premisa 'rape & revenge' ni baš prelomno nov koncept, vsaj od eksploitacijskih B-klasik tipa The Last House on the Left (1972), Day of the Woman (1978) ter rimejka I Spit on Your Grave (2010), Act of Vengeance (1974) in podobnega. Ironično pa je, da bi bil lahko (kljub temu) celovečerni prvenec francoske scenaristke in režiserke Coralie Fargeat (z nedvoumnim naslovom) sila spodoben, celo zelo dober — a žal podleže klišejskim nedoslednostim, pripovednim bližnjicam, ceneni splatter-fest fascinaciji in čudaški spremenljivosti tonalitete, ki mu jemljejo verodostojnost in prepričljivost.

Škoda, saj s protagonistko v poistovetljivem nastopu Matilde Lutz (Rings) tudi gledalec doživeto trpi in iskreno navija zanjo. Lolitovsko privlačna blondinka Jen s sanjami o zvezdniškem Los Angelesu dela družbo svojemu kanadskemu ljubimcu Richardu (Kevin Janssens) v najeti luksuzni vili sredi ameriške puščave, kamor se je s prijateljema odpravil na lov in moški oddih konec tedna. Francosko govoreča kompanjona (Vincent Colombe, Guillaume Bouchède) prideta tja nekoliko prezgodaj in ko mora Richard naslednjega dne po opravkih, ostane čedna Jen sama z umazanima pohotnežema, ki sta vajena ustreči vsem svojim željam. Zlasti vsiljivi Stan se ne da pregovoriti ali odvrniti in si nazadnje surovo vzame, kar hoče. Ko se Richard naposled vrne, je sicer ogorčen in besen zaradi grobega delikta, vendar skuša Jen podkupiti in jo prepričati, naj preprosto pozabi na neljubi dogodek (morebitna tožba in pravne posledice bi ogrozile njegov zakon in privilegirani status bogato poročenega moškega). Ker se pretresena in prizadeta Jen zdi neomajna, Richard s pretvezo za hip odvrne njeno pozornost — in jo sredi ničesar brezčutno pahne z roba pečine. Možje se mirno odpravijo na načrtovani lov, posledice neusmiljenega dejanja pa naj bi počistili zvečer, ko se vrnejo. Ampak čaka jih presenečenje: Jen je očitno preživela padec in hudo poškodbo ter izginila v nepregledno skalnato pustinjo. Žrtev se spremeni v plenilko in nespametna trojica nasilnežev bo kmalu postala njen plen.

Mlada ustvarjalka kratkih filmov (Le télégramme, Reality+) se s kristalno barvitim, širokokotnim prikazom primarnih odtenkov (s kamero Robrechta Heyvaerta) projekta loteva s stiliziranim pridihom avtorskega filma in simbolnimi pokloni ekspresionizmu francoskega novega vala (glej tudi A Bigger Splash). Prva polovica filma je s pristnimi igralskimi nastopi in mučnim stopnjevanjem nelagodja naravnost odlična; vsaj do prizora blodnjavega ozaveščanja v zavetju jame in feniksovskega preporoda ranjene junakinje v smrtonosno maščevalko. Od tam se v spremenjeni zgodbi, ki zahteva drastičen zamik nejevere, namesto psihološke groze in duševne stiske trpinčene junakinje (ki bi suvereno podkovali upravičenost povračila) začnejo vrstiti žanrski absurdi, telesna groteska in gnusne nazornosti. Bosonoga Jen se preobrazi v seksapilnega ženskega Ramba (v soparno razcapani majici, z drugačno barvo las, napetim trebuhom in gladkimi nogami), čez noč se nauči rokovanja z vrhunskim strelnim orožjem in njena smrtna rana skozi trup se čudežno kavterizira (medtem ko steklena črepinja njenemu posiljevalcu povzroči velikansko zevajočo luknjo v stopalu), ne zavda ji niti pripekajoče sonce niti splošna oslabelost ali dehidracija in do končnega obračuna na prizorišču izvirnega zločina bo na obeh straneh preteklo še na hektolitre krvi. Da bo iz soočenja izšla kot zmagovalka, je jasno že vnaprej.

Saj razumem(o) poanto in kajpak jo gre — pri tako pretiranem pristopu — dojemati v prenesenem pomenu: ponižujoča redukcija ženskega bitja na potrošni seksualni objekt (glej tudi Sucker Punch), potencirana s hollywoodsko in medijsko stereotipizacijo, zahteva subverzivno, šokantno streznjujočo premiso in povračilni udarec v (moški) želodec. Ampak zakaj potem taisti kontekst pristaja na enako instrumentalizacijo brhkega telesca wannabe Milice Jovović, v vročih hlačkah in mikavno zapeljivih oblin (pa brez samoironične ali metafikcijske dodane vrednosti), ki s feministično militantnim pristopom v sprevrženi sado-mazohistični resničnosti kosi med moškimi svinjami? Temu jaz rečem oportunizem; Tarantino se iz teh motivov vsaj zna (tudi vsebinsko in referenčno) duhovito norčevati, spretna vizualizacija in tehnikalije gor ali dol.

Ni komentarjev:

Objavite komentar