31. maj 2018

Unsane (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Z oskarjem nagrajeni režiser Steven Soderbergh (Side Effects, Behind the Candelabra, Contagion) je po dolgem času vnovič opozoril nase z Loganovimi srečneži (2017), potem pa spet za nekaj mesecev poniknil skupaj z govoricami o naslednjem projektu (omenjal sem ga ob lanskem Samhainu), skrbno zavitem v skrivnost. Izkazalo se je, da gre za zanimiv eksperiment tega inovativnega filmskega ustvarjalca: njegov prvi izrecno žanrski celovečerec, pri katerem je v vsega desetih snemalnih dneh — in z razmeroma skromnim proračunom 1,2 milijona — kot edino kamero uporabil pametni telefon iPhone 7 Plus ter aplikacijo FiLMiC Pro. Javnosti ga je prvič predstavil na berlinskem filmskem festivalu februarja letos.

Zgodba spremlja mlado Sawyer (Claire Foy), katere uspešna poslovna kariera je v mračnem kontrastu z zasebnim življenjem: že nekaj let jo vztrajno preganja skrivnostni zalezovalec, obsedeno zaljubljen vanjo. Selitve, sodni nalogi prepovedi približanja ter menjave telefonskih številk in elektronskih naslovov so postali stalnica v njenem osamljenem življenju, polnem tesnobe in preganjavice. Skrajni izhod v sili vidi v posebni psihiatrični kliniki, kjer se ukvarjajo (tudi) s tovrstnimi težavami. Po posvetu s psihologinjo se izkaže, da papirji, ki jih je Sawyer tam na hitro podpisala, vendarle niso samo rutinska birokracija in gola formalnost — v resnici je privolila v prostovoljno hospitalizacijo za 24 ur. Upiranje ne pomaga in ko zaradi konflikta z drugimi gojenci in osebjem njeno prisilno bivanje podaljšajo na ves teden, ji je že jasno, da gre zares: ob vsakršnem namigu na samomorilnost ali izkazovanju (samo)uničevalnih teženj je pristojnost državnih organov v času politično korektne ameriške histerije neverjetno stroga in nedvoumna: človeka, ki bi utegnil "ogrožati sebe ali druge", morajo (za največ en teden) pridržati in poskrbeti za utrezno terapijo. (Nehote sem se spomnil na butasti Anger Management.) Ampak upoštevanje pravil ustanove in dokazovanje prištevnosti bo težje, kot se zdi — saj se kot eden od bolničarjev (z drugačnim imenom) tam nenadoma pojavi nihče drug kot njen psihopatski zalezovalec David Strine (Joshua Leonard). Sawyer ima dovolj podrejanja in nenehne preganjavice; s pomočjo enega od tamkajšnjih bolnikov, prizemljenega in naklonjenega Nata (Jay Pharoah), bo skušala upravi umobolnice in javnosti na vsak način razkriti srhljive okoliščine ter razkrinkati fantastično spretnega obsedenca — a kaj, ko se je tudi v resnici čedalje bolj loteva dvom o lastni uravnovešenosti.

Seveda je samoumevna dilema o tem, ali je kamera skozi leče iPhona (tako je nastal recimo tudi Tangerine Seana Bakerja) le nekakšna promocijska vaba in tržna zanimivost — ali pa nemara skuša Soderbergh povedati, da se kinematografsko mojstrstvo skriva v očesu in spretnosti režiserja (film je kot ponavadi tudi zmontiral), ne v naprednih snemalnih tehnikalijah. (Podobno doktrino je zagovarjala že pobuda Larsa von Trierja in Thomasa Vinterberga v manifestu Dogma 95.) Kakorkoli že: povprečno oko verjetno ne bo opazilo posebne kakovostne razlike, razen morda neobičajnega pokončnega formata (1,5:1) in umetno izboljšanih barv v fokusu ali zabrisano-potemnjeno obrobljene slike, kar daje občutek dokumentaristične indie vizualnosti. Kljub ostrini in ločljivosti 4K deluje fotografija nekako sploščena, brez globine pravega objektiva; občasna raba efekta ribjega očesa jo še dodatno popači in zbuja občutek nečesa izkrivljenega in opresivnega, prostoročni snemalni koti v prvem planu pa odražajo intimno bližino, ki nam še bolj približa junakinjo — in če je Soderbergh s prepoznavno optiko želel doseči osebno percepcijo protagonistke, s katero se gledalec poistoveti in mu je mlade ženske (kljub njenemu nerazumnemu obnašanju) iskreno mar, mu je to po mojem dobro uspelo. Predvsem gre zasluga odlični britanski igralki Claire Foy, ki je v svoji zahtevni, večplastni vlogi res izjemna (četudi skozi ameriško govorico občasno pronica njeno britansko poreklo), podpira pa jo nič slabša spremljevalna ekipa soigralcev. (Zmotil me je le kameo nastop enega od Soderberghovih stalnih sodelavcev iz preteklosti, velikega hollywoodskega zvezdnika.) Omeniti gre vselej odlično Juno Temple (Black Mass, Sin City: A Dame to Kill For) in tudi Leonard v čevljih antagonista se odreže spodobno, kolikor mu karakterizacija lika in zgodba to dopuščata (spomnimo se ga iz izvirne Čarovnice iz Blaira), saj se scenarij o zalezovalskem blaznežu utegne na prvi pogled zdeti neizviren, stereotipen in celo predvidljiv; kot tudi osrednja premisa o nejasnosti, ali je vsa grožnja v resnici zgolj v glavi osrednje junakinje. Razen tega je težko posneti katerikoli film o neprilagojenih pacientih norišnice, ki so tam proti svoji volji, ne da bi takoj pomislili na slavni Let nad kukavičjim gnezdom (1975) Miloša Formana in podobne zgodbe o zoperstavljanju institucionalizaciji. Tisto, kar bi lahko koga zmotilo, je še multi-žanrska narava projekta in prepletanje nekaterih nasprotujočih si motivov: navidez klišejski prikaz zalezovalca in njegove žrtve, psihološka dvoumnost dojemanja resničnosti glavne junakinje in za nameček še kriminalni triler o sprevrženi morali lastnikov tovrstnih ustanov, ki hinavske državne uredbe izkoriščajo za kovanje dobička na račun zavarovalniških premij (sicer umsko zdravih ljudi). V kolikor gledalcu uspe sinteza različnih elementov in nujni zamik nejevere, bo deležen fascinantne, edinstvene filmske izkušnje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar