6. jun. 2018

Cargo (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Juhej, še ena zombijada. Potem ko je bilo v žanru pohajkujočih mrtvakov povedano že vse, hollywoodski trend pa je dosegel absurdno dno s skrpucali kot World War Z (2013) ali akcijska franšiza Nevidno zlo (z bojevito Milico Jovović), so domiselni ustvarjalci jeli ubirati bolj nekonvencionalne smeri. Nekaterim požrtvovalnim garažnim projektom je to uspelo odlično, recimo nepretencioznemu ameriškemu The Battery (2012), izkazali so se tudi vselej zanimivi Korejci z Vlakom za Busan (2016) in še nedavno je bila puščavska minimalka It Stains the Sands Red (2016) nadvse gledljiva, dočim sta me družinska drama Maggie (2015) s Švarcijem in knjižna distopija The Girl with All the Gifts (2016) malce manj navdušili. Kakorkoli že: kaj sploh še ostane? Da v glavno vlogo vtaknejo simpatično britanskega Martina 'Bilba Bagginsa' Freemana (Love Actually, Shaun of the Dead, Black Panther) in vso zadevo preselijo v deželo Tja doli, med bumerange, kenguruje in aboridžine?



Avstralska režiserja in scenarista Ben Howling ter Yolanda Ramke sta za osnovo vzela svoj istoimenski 7-minutni film iz leta 2013 (z velikim uspehom prikazan na festivalu kratkometražnikov Tropfest Film) in ga v produkciji distributerja Netflix raztegnila v celovečerec — tak pristop pa ni vedno docela uspešen (glej recimo Lights Out) in lahko deluje malce oportunistično, na silo skovano. Vendar se je avtorica Yolanda potrudila in vendarle dostavila poistovetljivo, sočutno zgodbo brez pretiranega patosa, tudi stereotipom se (bolj ali manj uspešno) izogiba. Potem ko je njegova soproga Kay (Susie Porter) podlegla usodni okužbi in je virus tik pred smrtjo z ugrizom prenesla še nanj, ima Andy (Freeman) le nekaj prisebnih dni časa, da poskrbi za njuno novorojeno hčer, preden bi se sredi avstralskega zakotja tudi njega polastila neobvladljiva mrzlica in sla po krvi. Na svoji poti bo naletel na koristoljubje in egoizem (Anthony Hayes), vendar so v nepovratno uničenem svetu še nekateri, ki vidijo vrednoto v človekovi bíti in njegovi duhovni komponenti. Podporo bo našel tam, kjer je najmanj pričakovati: med marginaliziranimi staroselci (Simone Landers), ki že nekaj časa zaman opozarjajo na zastrupljanje in pustošenje nekoč prvinskega sveta.



Za spremembo bom tokrat najprej izpostavil tisto, kar (me) je pri filmu zmotilo, začenši s castingom. Freeman namreč odvrača (mojo) pozornost — in s tem manjša verodostojnost značilno lokalno obarvane zgodbe — ne le s svojo nezamenljivo angleškostjo, temveč tudi z zvenečim zvezdniškim imenom, edinem v nizkoprofiliranem projektu. Sicer je dovolj prepričljiv in povečini suvereno nosi pripoved na plečih (in otroka na ramenih), a vseeno — res ni šlo z avstralskim glumačem? Po drugi strani pa mu nekateri ključni soigralci neenakomerno parirajo, recimo omledna Caren Pistorius ali pa mlada Landers, ki ima vendarle pomembno, celo osrednjo vlogo. Pripovedno fluidnost mučijo tudi nedoslednosti in nelogičnosti (beri: vtikanje glave v zemljo); vztrajno odvračanje pogleda od nazornosti (čeprav ne gre za PG-13) pa ima podobno kot pri čudaški kavbojki Hostiles (2017) prav nasproten učinek in pusti vtis nečesa nedorečenega in nejasnega. Razen tega se v razmeroma klišejskem epilogu posluži nenavadne domislice, za katero ne vem, kaj naj si mislim (namig: princip korenčka in palice), saj se hvalevredni cilj osrednjega lika nenadoma sprevrže v parodično farso, skorajda vredno Noči neumnih mrtvecev (2004). Sijajni fotografiji prekaljenega mojstra Geoffreyja Simpsona (Shine, Romulus, My Father, Sleeping Beauty, Whoever Was Using This Bed) in tehničnemu vidiku nasploh ni mogoče očitati česa bistvenega; medtem ko bi si želel nekoliko bolj razdelane premise družbene vloge "plemenitih divjakov" in sporočilnosti, ki simbolno cilja na uničevalsko, izkoriščevalsko naravo belega človeka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar