21. jun. 2018

Rampage (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Eden najbolj neumnih filmov kokičarskega režiserja Brada Paytona (Journey 2: The Mysterious Island, Incarnate) in Dwayna 'Skale' Johnsona doslej verjetno niti ni posebno presenečenje, glede na to, da je nastal po arkadni videoigri Rampage založbe Midway Games iz daljnega leta 1986. V njej igralec vodi enega od treh živalskih orjakov (velikansko gorilo, pošastnega kuščarja ali mutiranega volka, ki so bili nekoč ljudje), ki uničujejo mesto in žrejo njegove prebivalce. Visokorasli balinček Dwayne je tokrat vrhunski primatolog (yeah right) in strokovni trener /prijatelj nenavadno inteligentnega, belega goriljega alfa-samca Georgea, s katerim se celo sporazumevata z znakovnim jezikom (yeah right) in pri tem cinično pokata šovinistične testosteronske šale. Iz vesoljskega laboratorija zasebne tvrdke Energyne trešči na Zemljo skrivna genska snov, ki dobrodušno opico in še dve naključni divji živali preobrazi v velikanske, uničevalne zveri. Kajpak mora 'The Rock' spet reševati dan: s pomočjo čedne temnopolte genske inženirke (yeah right) dr. Kate Caldwell (Naomie Harris) in kavbojskega posebnega agenta (Jeffrey Dean Morgan) se s skupnimi močmi zoperstavijo pokvarjenima, pohlepnima lastnikoma podjetja Energyne (dolgočasna Malin Åkerman in idiotski Jake Lacy), preden bi trije podivjani monstrumi povsem demolirali Chicago.
Rampage je, kot sem že zapisal, super zabava za vso družino. In film, ki za svoje dobro poka po šivih in gledalcu ponudi nepozaben tobogan posebnih efektov, adrenalina, akcije in junaških momentov, ki se jih ne bi branil prav noben srednjeveški epos. In da ne pozabim, drugo leto hočem oskarja za Georgea, ki mu ga seveda mora dati Dwayne, namesto zahvalnega govora pa mora Akademiji stisnat fakiča. Tko. Ocena: 8/10 —Iztok

Zakaj sploh gledati in pisati o takih traparijah? Ker je danes prvi dan poletja in smo lahko malce bolj sproščeni; in ker take filme z veseljem gleda naš dvanajstletnik, ki je bil v času, ko sem začel pisati ta blog, samo neroden kobacaj v plenicah. Moj sin zdaj občasno bere ta blog, spoznava filmsko umetnost in njene ustvarjalce, večkrat razpravljava o katerem filmu (pogosto se celo strinja z mojimi ocenami) ali deliva izkušnje po ogledu. Kljub popolni abotnosti tokratne premise se obema tudi zdi nadvse simpatičen 'Skala' Johnson, ki z neverjetno karizmo in duhovito prezenco nekoliko privzdigne še tako bebavo vlogo ali za spoznanje oplemeniti stupidno zgodbo (The Rundown, Walking Tall, The Other Guys, Pain & Gain, Hercules, Central Intelligence, San Andreas, Baywatch, franšiza 'Hitri in debilni'). Kar je bil za mojo generacijo Arnold Schwarzenegger, je za današnjo odraščajočo mladež nesporno 'The Rock'. (Noben Sylvester Stallone, Dolph Lundgren, Jean-Claude Van Damme, Steven Seagal, Vin Diesel ali Jason Statham mu ne pridejo niti blizu. Ne, tudi v preteklosti mu niso.) Sicer tudi vselej zabavni mišičnjak ne more docela rešiti filma, ki je s sterilno CGI pojavnostjo in ridikuloznimi dialogi (kakor samemu sebi v posmeh) videti kot živalski Transformerji za umsko izzvane, ampak hej — poletje je tukaj in vsaj včasih smo lahko malce prizanesljivejši. Navsezadnje nihče ni pričakoval Shakespeara.

Ni komentarjev:

Objavite komentar