4. jun. 2018

Tomb Raider (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Zadeve si sprva nisem nameraval ogledati, če pa že, o filmu nisem kanil posebej pisati. Plenilke grobnic Lare Krof nikoli nisem kaj prida čislal; igro poznam in svojčas sem jo imel naloženo na domačem abaku (ne spomnim se več, katero nadaljevanje oziroma inačico), vendar so me bolj pritegnili drugi tipi iger, z manj poskakovanja in streljanja ter z nekoliko več možganske interakcije in kontekstualne substance tistega sveta (beri: serije Warcraft, Starcraft, Half Life, Deus Ex in podobno). Osebne preference so bolj trhla pretveza za neupravičeno kritičnost, vendar je prvi problem nove interpretacije že ta, da se film niti ne trudi biti kakorkoli všečen za vse, ki igre ne poznajo in ljubijo. Tega za njegove predhodnike vendarle ni bilo mogoče reči: Lara Croft: Tomb Raider (2001) in Lara Croft Tomb Raider: The Cradle of Life (2003) sta bila namreč nezmotljivo očitno grešno zadovoljstvo, kjer si ob škatli pokovke in vedru ležaka lahko mirno izklopil čelni reženj, se režal trapastim domislicam in manku vsakršne fizikalne logike ter se voljno prepustil oblinam brhke Angeline Jolie — že čez pet minut pa pozabil na ridikulozno igričarsko akcijado in se vrnil k mojstrovinam Adama Sandlerja.



Celovečerec obskurnega norveškega režiserja Roarja Uthauga (Fritt vilt, Julenatt i Blåfjell) po scenariju neznanih piscev Geneve Robertson-Dworet in Alastairja Siddonsa hoče po eni strani vpeljati človeško avtentično, poistovetljivo protagonistko (in to mu v liku nevpadljivo čedne Alicie Vikander razmeroma dobro uspe), po drugi pa prednjo postavlja smešno nerealne naloge in stripovsko enodimenzionalno PG-13 dogajanje s kot papir prozornimi liki in absurdnimi antagonisti. Da so prizorišča, podvigi in prepreke vizualno in dramaturško verno povzeti iz videoigre (istoimenske inačice iz leta 2013, ki pomeni vnovični zagon franšize), se bo sicer zdelo fascinantno ljubiteljem in poznavalcem digitalnega kratkočasenja z žensko različico Indiane Jonesa, vsem drugim bo pak bolj sličilo na nevznemirljivo, generično filmsko avanturo. Malce več značaja vanjo žal ne more vdihniti niti sila gibčna, vsestranska in vselej prepričljiva Alicia (Ex Machina, Seventh Son, The Danish Girl, The Light Between Oceans), saj ji najpomembnejše relacije v tovrstni zgodbi — recimo odnos z očetom (Dominic West), mlačni sidekick (Daniel Wu) in klišejski zlobnež (Walton Goggins) — med nenehno akcijo ne omogočajo razviti niti osnovne vzajemnosti.

Bolj problematična je sama karakterizacija, saj je protagonistka, ki si jo na podlagi igric in prejšnjih filmov predstavljamo kot izkušeno, nepremagljivo in predvsem samostojno, vse preveč odvisna od drugih. V večini ključnih trenutkov ji kdo pomaga ali pa ima le srečo, pogosto ji nekaj uspe le za las ali po naključju, kar ni nič kaj graciozno. Zato je na trenutke težko verjeti, da je res velika Lara Croft, deluje bolj kot njena senca, kot njena vajenka, ki se zahtevnejših stvari šele uči. Lahko bi rekli, da jo vse to dela bolj človeško, a to pač ni namen takšne franšize. Veliko bolj drzno se obnaša mornar Lu Ren, ki ga upodobi Daniel Wu, znan predvsem po likih, ki obvladajo borilne veščine — ironično pa mu nihče ne pusti, da bi kaj znanja tudi pokazal. Tudi motivacije likov niso preveč premišljene, zdi se, kot da so nasprotja med njimi ustvarjena bolj na silo. —Veronika Šoster, Filmstart


Kljub privzeto nizkim pričakovanjem do filma in likov sicer nisem čutil izrecnega odpora ali se ob njihovih predstavah počutil cineastično nategnjenega: navsezadnje gre za priredbo videoigre. Vendar je celokupni vtis tako strašansko puhel in plitek, da nimam niti najmanjše želje umotvor še kdaj videti, pri še tako spodbudnih okoliščinah in dobrohotni prizanesljivosti — česar ne bi mogel reči tudi za Angelino, ki jo je občasno kar sproščujoče videti, kljub za lase privlečenim neumnostim, ki jih prikaže. Pravzaprav razmišljam, da bi iz zaprašenega predala še najraje vzel svojo staro veselo palico (joystick) in med spletnimi zbirkami opuščenih iger pobrskal za dogodiščinami Lare Croft, da nadoknadim zamujeno.

4 komentarji:

  1. Res ne vem kakšne vrste človek še lahko vztraja pri pisanju tega bloga. Če ni novega normalnega filma bi raje bi ves čas pogreval stare, ki si zaslužijo ta naziv. Zapravljanje časa z ničvrednimi skropucali s katerimi eni služijo samo na račun imena in lažnih napovednikov.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako prijazen komentar. Zakaj pišem, sem namignil že večkrat, nazadnje tule. Če bi opisoval sama stara jajca, bi hitro postalo dolgčas, predvsem samemu meni; in tudi med novimi filmi se najde kaj zanimivega, zato skušam tisto najti in predstaviti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Komentar, primeren trenutni situaciji. Glede na to, da sem na blogu našel kar nekaj filmov vrednih ogleda, mi ni jasno kako lahko tak filmski strokovnjak pogleda skoraj vse kar pride na sceno in se poglobi v filme, ki si to res ne zaslužijo. Vsem je jasno, da si Hollywood za zaslužek ne rabi več razbijati glave, povpraševanja je preveč, kino in ovce ima vsako selo, posneto je bilo že vse. Če dobimo do 2 filma na leto, za katera se je nekdo še potrudil smo lahko veseli (v zadnjih 2 letih niti to ne). Enako je z glasbo, verjetno s knjigami...
    Vprašanje, če bi ovce še prepoznale kvaliteto, večina seveda ne.

    Glede na tvoj zadnji izbor filmov (pred časom sem predlagal nekaj filmov, ki jih v zbirki ni, in si zaslužijo oceno 9-10) lahko pričakujemo, da nam bo Jamie Oliver začel peči mesni sir.



    OdgovoriIzbriši
  4. Večinoma pišem o filmih, ki so aktualni, ki se jih torej da tudi videti (bodisi v kinu ali na TVju ali kako drugače). Kakšen smisel ima pisati o dobrih filmih, ki jih nikjer ni več za dobiti? Seveda tudi taki pridejo na vrsto, ampak redkeje. In seveda ne pišem o vsakem filmu, ki si ga ogledam, sploh med novejšimi, ki so res večinoma za en drek.

    OdgovoriIzbriši