9. jun. 2018

Zi Džǝrmans

Ljubljana, dvorana Stožice, 8. junija 2018. Check.

Nemško težkometalno zasedbo Scorpions marsikdo (še vedno) povezuje z baladami kot Wind of Change,* Send Me an Angel, Still Loving You ali Dust in the Wind. No ja, v bistvu ima prav — ampak spevni, ritmični, melodični stari rokerji iz Hanovra so tudi veliko več od tega; njihove kultne skladbe Rock You Like a Hurricane, The Zoo, In Trance, Dynamite in še marsikatera trda klasika so vse prej kot pomehkužene babje pesmice — zlasti, če jih v polni zasedbi in sodobnem aranžmaju slišiš v živo. Razen tega so v repertoar odtlej dodali kopico zavidljivih kovinskih komadov (po vrsti osemnajsti studijski album Return to Forever iz leta 2015 je odličen), četudi ostajajo v glavnem zvesti svoji tradicionalni glasbeni podobi. Priljubljeni frontman Klaus Meine (star je toliko kot Alice Cooper), ki s svojim neverjetnim tenorskim razponom velja za enega najboljših rokovskih vokalistov nasploh, kot vrhunski profesionalec ničesar ne prepušča naključju: koncert turneje Crazy World Tour, predviden za 5. decembra lani, je odpadel zaradi njegove bolezni. Klaus in njegov neuničljivi kitarist, avtor skladb ter ustanovitelj benda Rudolf Schenker sta tedaj obljubila, da se bodo ljubiteljem odkupili in s prestavljenim koncertom nadoknadili zamujeno.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Starčki so seveda razturali. Ne pozabimo še mlajših članov ansambla, 62-letnega solo kitarista Matthiasa Jabsa (stalnega člana zasedbe), 51-letnega basista Paweła Mąciwode ter izjemnega 54-letnega bobnarja Mikkeyja Deeja (Micael Kiriakos Delaoglou, nekoč bobnar pri Motörhead). Izkušnje in poklicno življenje, posvečeno glasbi, pač naredijo svoje: Škorpijoni so z neverjetnim video-prizoriščem (pa tudi s kadečo se kitaro in v zraku lebdečim bobnarjevim gnezdom), zlasti pa z nalezljivo energijo in pozitivno prezenco, prikazali dveurni rokovski spektakel, kakršnega Stožice še niso videle. (Ljubljanska predskupina Stray Train je še prej za silo ogrela občinstvo.) Tisto, kjer je vnovič zaškripalo, kot že tolikokrat v Jankovićevem na pol izdelanem betonskem skrpucalu, pa je žal zvok — ki je na tukajšnjih koncertih tradicionalno v totalni pizdi, tokrat pa je bil za spremembo v popolnem kurcu: napačne jakosti, slabo izenačene frekvence, mikrofonski odzven, neznosen dvoranski odmev in obupno nerazločen vokal, da ne naštevam dalje. Po poraznem začetku so tehniki nekoliko popravili zvočno sliko, a kakšnega čudeža ni šlo pričakovati. In mimogrede: kaj si misliš, ko ti skoraj uro pred začetkom semaforji na parkirišču javljajo, da so vse tri etaže že "zasedene" (čeprav niso oziroma ni jasno, ali so bile ali kaj) in vhod zaprejo policaji? Hja, parkiraš pač v bližini Ekonomske fakultete, kjer te za dve uri oberejo za 3 evre, in na poti po dežju do ljubljanske sramote — optimistično imenovane "dvorana Stožice" — jezno razmišljaš, zakaj se nisi mogel roditi malce severneje od Butal, recimo tam, od koder so doma prekaljeni stari mački Scorpions.
* Op. Legendarni Veter sprememb z albuma Crazy World (1990) je najuspešnejša nemška skladba vseh časov (samo v tej državi je bilo prodanih 6 milijonov kopij), ki so jo pri televiziji ZDF izbrali za "pesem stoletja". Klaus Meine je rokovsko balado napisal kot družbeni komentar sprememb v Sovjetski zvezi (avgusta 1991 se je tam zgodil neuspešni prevrat), ki so kmalu vodile v razpad totalitarističnega sistema; Nemci in drugi Evropejci pa so skladbo povezali tudi s padcem berlinskega zidu, kot simbol združitve razdeljene države in želje po miru.

1 komentar:

  1. Brezplačni alternativi za parking (in malce sprehoda po makadamskih poteh) sta parking ob Žalah ali "parking" ob hipodromu.

    Kljub pregovorno slabši akustiki v Stožicah, se mi zdi da koncerti tu pridobivajo na publiki. Zadnje čase konstantno ob večjih koncertih srečam trume južnih in zahodnih sosedov.

    OdgovoriIzbriši