13. jul. 2018

Dead Ringers (1988)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Petek trinajstega, festival Grossmann, obdobje kislih kumaric in vremena ter čas neuspešnega sestavljanja butalske vlade zombijev v deželici na slaboumni strani Alp — idealen trenutek, da se spomnimo enega tistih boljših predstavnikov sedme umetnosti.

Kanadski mojster David Cronenberg, kontroverzni umetnik telesne dekonstrukcije, krvavo morastih mesenih mutacij, strašljivih infekcij in satiričnih psiho-bio-metamorfoz (Shivers, Rabid, The Brood, Scanners), je bil zlasti po kultnih uspešnicah Videodrome (1983), The Dead Zone (1983) ter The Fly (1986) že uveljavljen filmski ustvarjalec, ko je sklenil posneti film o bratih dvojčkih — po romanu Twins iz leta 1977 (avtorja Bari Wood in Jack Geasland), fiktivni priredbi resnične zgodbe dr. Stewarta in dr. Cyrila Marcusa iz New Yorka. Bila sta identična brata ginekologa, ki sta julija 1975 istočasno umrla v nepojasnjenih okoliščinah, domnevno tudi zaradi posledic zasvojenosti z barbiturati. Cronenberg je napisal scenarij s pomočjo sodelavca Normana Sniderja; po trditvah režiserja Petra Greenawaya se je pri tem zgledoval tudi pri njegovem filmu A Zed & Two Noughts (1985) o dvojčkih zoologih.

Naslovni izraz 'ringer' je angleški idiom, ki označuje identično kopijo ali dvojčka; ima nekoliko dvoumen prizvok v smislu nepoštenega duplikata ali sumljivega podtaknjenca, skrivnega vsiljivca (podobno kot 'changeling', zamenjani otrok iz ljudskih pripovedk). Pridevnik 'dead' se kot besedna igra (z dvojnim pomenom) nanaša na nekaj popolnega, brezhibnega in čistega ali trenutnega, recimo kot v frazah 'dead shot', 'dead centre' ali 'dead heat' (pri nas bi rekli "čista petica" ali "popoln zadetek"); 'dead ringers' je potemtakem izraz za "identični kopiji".


Dvojčka Elliot in Beverly Mantle (oba upodobi Jeremy Irons) sta si že od rojstva nenavadno blizu; skupaj sta študirala ginekologijo, razvila sta celo inovativen kirurški pripomoček, kot ugledna strokovnjaka imata lastno ordinacijo, nista poročena in živita skupaj. Elly je samozavesten, uživaški zapeljivec, medtem ko je Bev bolj zadržan in sramežljiv, učenjaški del dvojice bratov. Izjemno medsebojno podobnost izkoriščata, da občasno neopazno menjata vlogi: očarljivi Elliot zapeljuje ženske in si prvi privošči njihove čare, nato pa jih neopazno preda bratu, ki bi sicer težko zbral odločnost za posteljne avanture. Zatakne se le pri čedni igralki Claire Niveau (Geneviève Bujold) s prirojeno obliko trikratno razcepljenega materničnega vratu, ki se pri Elliotu zdravi zaradi neplodnosti. Pronicljiva ženska hitro opazi čudaško spremenljivo vedenje in osebnost svojega ljubimca ter kmalu razkrije prevaro bratov; vendar se je Bev nepričakovano zaljubil vanjo in njena zavrnitev ga pahne v globoko depresijo. Nespečnost zdravi s tabletami, zasvojenost pa prinese še hujše stranske učinke: paranoične blodnje o "mutanskih ženskah" in njihovih "abnormalnih genitalijah" (ki zahtevajo po meri izdelane medicinske pripomočke), obupno zmedenost ter čedalje večjo umsko in telesno degradacijo. Kariera priznanih ginekologov obvisi na nitki in zdi se, da se je zapeljiva tujka na silo vrinila mednju. (Partnerica, ki skuša za vsako ceno izbezati občutljivo, dojemljivo ali čustveno plat moškega?) Ampak usodi in življenji bratov sta prepleteni kot parazitska telesa siamskih dvojčkov; njuna ločitev pa tako nepredstavljiva, da bi bila celo smrt blagodejnejša rešitev.

Igralske predstave so naravnost hipnotične, zlasti Irons je fenomenalen v dvojni vlogi značajsko rahlo različnih bratov (eden prvih filmov z računalniško krmiljeno kompozicijo modrega zaslona), ki mu je prinesla nominacijo za saturn, nagradi CFCA in genie ter mnoga druga odličja. (Vlogo sta pred tem zavrnila William Hurt in Robert De Niro.) Cronenbergova groteskna psihodrama (v slovenskem prevodu Smrtonosna dvojčka) sodi med njegove najbolj legendarne izdelke na ustvarjalnem vrhuncu kariere; britanska revija Total Film jo je uvrstila med 50 najboljših grozljivk vseh časov, ameriški Entertainment Weekly med 20 najbolj strašljivih filmov v zgodovini, na lestvici žirije mednarodnega filmskega festivala v Torontu pa je v izpopolnjeni različici leta 2015 zasedla sedmo mesto med desetimi najboljšimi kanadskimi filmi vseh časov. Skoraj dveurno pripoved odlikujeta še zanesljiva fotografija in sijajna glasbena podlaga stalnega sodelavca Howarda Shora (Philadelphia, Se7en, High Fidelity, trilogija The Lord of the Rings, The Aviator, Doubt, Hugo), najbolj pa prepoznavno nadstvarni pečat starega mačka Cronenberga: erotično-narcisistična študija identitete in pogojenosti krvnega sorodstva, mizoginije ter ločenosti moško-ženske seksualnosti v prispodobi dveh bizarno simbiotičnih delov (moške) narave. Dvojčka sta simbolni freudovski plati mazohistično-šovinističnega uma, ki strah pred sočutno, instinktivno žensko nedoumljivostjo (in nepredvidljivostjo) kompenzira z racionalno potrebo po nadzoru, prevladi in podrejanju (glej tudi Blue Velvet). Kot bi se avtor spraševal, zakaj sploh je katerikoli ginekolog moški — ali ne bi ženske bolje zapopadle delovanje in spolne funkcije lastnega (ženskega) telesa? V arhetipski želji po doumevanju "notranje lepote" telesa se skriva (samo)ozaveščena moška potreba po razumevanju in obvladovanju ženske seksualnosti ter reproduktivne funkcije (na to namigujejo tudi inkvizitorsko rdeče uniforme kirurgov in zloveščim mučilnim napravam podobni inštrumenti).

Z dualnostjo identitete in telesa, odtujeno mehanično vzajemnostjo ter tehnološko odvisnostjo sodobnega človeka kot spolnega bitja se Cronenberg pozneje ukvarja v hermetičnem Trku (1996) po transgresivnem romanu Jamesa Ballarda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar