30. jul. 2018

Extinction (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Potem ko so producenti in nekateri studiji po predalih nekaj let prekladali scenarij Spenserja Cohena (menda so ga uvrstili na enega tistih "črnih seznamov" najobetavnejših še neposnetih filmov) in se je pri projektu izmenjalo več imen, vključno z režiserjem in igralci (v osrednji vlogi naj bi se sprva pojavil James McAvoy), se je na platneni stolček usedel Ben Young, ki je s kontroverznim nizkoproračunskim celovečernim prvencem Hounds of Love (2016) sicer bolj pritegnil pozornost kritiške javnosti kakor naklonjenost občinstva. (Na premieri v Benetkah so gledalci menda zapuščali dvorano.) Navdušeni kravatarji so tokrat pljunili nekaj več cekinov in Young je v Srbiji posnel nekakšno družinsko sci-fi dramo o invaziji vesoljcev po scenariju Erica Heissererja (Arrival, Lights Out), Spenserja Cohena (Moonfall) in Bradleyja Caleba Kana (nikad čuo). Umotvor naj bi pri Universal Pictures poslali v kinodvorane januarja (kar je slab znak), a je pravice za distribucijo nazadnje odkupil Netflix. Tako smo dobili drugorazredni televizijski film, sicer zanimivejši in malce izvirnejši od Francovega kinematografskega iztrebka Future World (2018), ki pa precej zašepa pri izvedbi ter s svojo načelno zanimivo osrednjo premiso nazadnje ne stori ničesar.



V nedoločeno, utopično idealizirano prihodnost tehno-urbanega življa postavljena zgodba spremlja Petra (Michael Peña), letargičnega moža uspešne žene (Lizzy Caplan) in vdanega očeta dveh deklic, ki ga mučijo ponavljajoče se nočne more in celo dnevni prividi o nekakšnem napadu neznanih zavojevalcev, ki naj bi pustil usodne posledice tudi pri njegovi družini. Sumničava soproga je vse bolj nejevoljna nad očitno pešajočim umom moža — dokler se tudi zares ne zgodi bliskovita, morilska invazija tehnološko naprednih dvonožnih bitij (glej Skyline bratov Strause, če tripaš na CGI jajca brez vsebine in likov). Peter bo storil vse, da bo zaščitil družino; morda mu lahko pomaga njegov razumevajoči, prijazni šef v tovarni, kjer je zaposlen. Najprej se bodo morali rešiti iz stavbe in po podzemnih tunelih doseči utrjeno postojanko odporniškega gibanja, vendar jim je za petami eden od vojakov vesoljskih enot, čigar ukradena puška ima sledilno napravo. V neogibnem soočenju s sovražnikom se bo razkrilo, da napadalci niso tisto, kar bi kdo pričakoval — predvsem pa tudi žrtve te invazije niso tisto, kar so videti. Kaj se je v resnici zgodilo v svetu, kjer so se vloge ljudi in človekolikih robotov nekoč v preteklosti usodno pomešale?



Kot rečeno: ideja je sveže shyamalanovska (presenečenje sicer trajno izzveni ob razkritju), vendar je njena izvedba nadvse mlačna, z nevznemirljivo, vse bolj predvidljivo in premočrtno dramaturško nitjo ter površnim in nerazdelanim konceptom. Vselej zanimivi Michael Peña (Fury, 12 Strong) — edini duhoviti lik pri Mravlja-Možu (2015), hilarično zabavni del policijskega para CHIPS (2017) in tako dalje — je povečini na glumaškem avtopilotu (deloma tudi zaradi zahtev karakterizacije), ostale protagoniste pozabimo že sproti in/ali nam zanje iskreno dol visi (beri: otroški liki so neznosno nadležni), posebni učinki in akcija so nekje med mediokritetnimi ter cenenimi, posrečene družbeno-politične note ali pomenljivega sporočila o človečnosti pa nam umotvor Bena Younga tudi ne pusti, četudi bi bilo od tega žanra upravičeno pričakovati satirične poudarke. Razen tega do optimističnega konca vleče pripoved še krepko po osrednjem zasuku konteksta in na pladnju postreže s celovitim pojasnilom, namenjenim manj briht pozornim gledalcem. Namig: raje si oglejte poljubni film iz pestrega nabora zgodb o umetni inteligenci, kjer kateri izmed likov ne ve, da je robot. Ups, če sem s tem povedal preveč, pa ne preberite prejšnjega stavka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar