9. jul. 2018

The Disaster Artist (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Z manjšo zamudo sem videl projekt Jamesa Franca (Pineapple Express, 127 Hours, This Is the End, The Interview, Why Him?), ki se meta-referenčno ter obenem verodostojno biografsko (po knjigi The Disaster Artist: My Life Inside The Room, the Greatest Bad Movie Ever Made avtorjev Grega Sestera in Toma Bissella) loteva prikaza nastanka "najboljšega slabega filma vseh časov" in portreta njegovega nedoumljivega snovalca, ki sliši na ime Tommy Wiseau. Njegovo nezaslišano skrpucalo The Room (2003) je do danes preživelo na sporedu polnočnih predstav kinodvoran za ljubitelje, kot "Državljan Kane med slabimi filmi" velja za novodobni filmski kult ter med oboževalci sproža poplavo hilaričnih spletnih memov in porogljivih krilatic (v slogu patetičnega vzklika "You're tearing me apart, Lisa!"). Zanimanje zanj niha med norčevanjem iz abotnega umotvora in njegovega pomilovanja vrednega avtorja ter iskreno fascinacijo nad senzacionalizmom, ki s plehko formulo "tudi slaba reklama je dobra reklama" načenja vprašanje objektivnosti kvalitetete in posledične slave — z drugimi besedami, gre za t.i. "dilemo Damjana Murka" oziroma "eksistenčni paradoks Fredija Milerja". Se lahko zgražanje, prezir in odkrita nenaklonjenost do nečesa, kar je absolutno govno brez kakršnegakoli presežka ali trohice nadarjenosti, čudežno sprevržejo v nejeverno občudovanje taistega človeka (najverjetneje bolnika z Dunning-Krugerjevim sindromom ali patološkega lažnivca), ki mimo vsake samokritičnosti in meril sprejemljivega slepo verjame, da je zanimiv v tistem, kar pač počne — ali si zgolj neznansko želi slave in pozornosti? In že to trmasto prepričanje naj bi kot kakšna samoizpolnjujoča prerokba prineslo tudi dejansko priznanje in veljavo? Je torej zvezda tisti, ki enostavno ve, da je zvezda? In če pri tem naivno vztraja, je že ta brezsramna nerazumost vaškega posebneža tisto, kar pritegne množice — češ, prepričanje o uspehu naposled zares prinese uspeh, saj je uspešno opozoril nase? Ali pa je preračunljivi čudak to načrtoval že vnaprej oziroma se je v opičjo vlogo "zanimivega bedaka" oportunistično prelevil šele naknadno?

Resnici na ljubo se Franco, ki v osrednji vlogi dolgolasega ekscentrika z nedoločljivim naglasom in neopredeljivo starostjo sicer blesti (zlati globus ter kopica drugih nagrad in nominacij), ne ukvarja veliko s temi vprašanji; ali pa se zaradi splošne breciljnosti, ki meri na partikularno naravo tega nenavadnega projekta, tako vsaj zdi. Tudi ne pojasnjuje biografskih podrobnosti odbijajoče samosvojega Wiseauja in se v posnemanju resničnega lika ne posveča pretirano značajski študiji. Wiseau ni hotel razkriti ničesar o sebi in svoji preteklosti; kot če bi želel z nejasnimi blodnjami in samovšečno skrivnostnostjo ustvariti kult lastne osebnosti, četudi je bila njegova preteklost v resnici smešno banalna. (Glej tudi Nadarjeni gospod Ripley, ki ga tepec celo citira, pri čemer si je ime glavnega igralca napačno zapomnil kot "Mark Damon".) Osredotoča se na njegovo prijateljstvo z amaterskim igralcem Gregom Sesterom (mlajši Francov brat Dave), ki z bolestnim ljubosumjem in otročjimi Wiseaujevimi izpadi meji že na homoseksualno obsedenost, in skuša temu bizarnemu odnosu vdihniti celo pečat moške čustvenosti in ganljivosti. (Po drugi strani to instantno prijateljstvo nima nikakršne motivacije, tako kot je še marsikaj nedorečenega. Nikoli tudi ne izvemo, od kod Wiseauju denar za snemanje filma.)

Nasploh je The Disaster Artist film o filmu in dejstvu, da je za uspeh potrebno tudi veliko več kot samo talent in trdo delo. S tega vidika bi malce okrcal film, saj nima pretirane globine in je v mnogih pogledih tudi zelo hollywoodiziran. Tommy Wiseau je morda celo preveč humaniziran lik, malce absurdnih pa je zadnjih deset minut, ko je gledalec serviran s srečnim koncem in dejstvom, da The Room postane instantna kultna klasika, medtem ko je v resnici bil za to potreben čas. —Jure Konestabo, Filmstart


"Črnohumorna ljubezenska drama" The Room (2003), uborni košček celuloida brez količkaj smiselne ali konsistentne zgodbe, z absurdno lesenimi glumaškimi nastopi in grotesknim Wiseaujevim pretiravanjem, je v resnici menda nekakšna paralela njegove življenjske zgodbe ali svetovnega nazora, kakor pripomni ena od igralk v njem. Kakorkoli. Francov film o Sobi je povečini gledljiv, igralsko dobro udejanjen ter z izjemnim čutom za detajle in verno posnemanje vzorčnega modela (odjavni špici sledi zanimiva vizualna in zvočna primerjava obeh filmov na deljenem zaslonu), pa vendar: ali je lahko filmska (meta)referenca nečesa, kar nima nobene umetniške vrednosti (kot camp, tj. poveličevanje slabega okusa, fascinacija nad freakovstvom in kot-da-ironično spodbujanje gart idiotizmov), kakorkoli substančna in pomenljiva — razen kot zgodovinska zanimivost o tem, kako nastajajo nekateri "kulti" in površen karaterni prikaz nekega smešnega (kvazi)umetnika? Osebno o tem rahlo dvomim, saj gre za dvojno zanikanje — in vsakega debila tudi ne gre hipstersko oklicati za genija. Posrečen poklon improvizacijski plati amaterizma in ustvarjalnosti autsajderskega trash arta, oda vztrajnosti in samoiniciativi brez predsodkov, ki pa brez predznanja o razvpiti Sobi in geekovskega zapopadanja (namišljenega) konteksta nima izrazito duhovite ali dodane simbolne vrednosti — kar je bodisi poslednja referenca ali pa še en goli slučaj. Kar zadeva satirizacijo hollywoodske industrije na primeru filmov, ki so "tako slabi, da so dob nekaj posebnega", si raje oglejte odlični Ed Wood (1994) slavnega Tima Burtona, nepopisno zabavni Living In Oblivion (1995) Toma DiCilla (tega posebej priporočam) ali trapasto obešenjaški Tropic Thunder (2008) Bena Stillerja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar