1. avg. 2018

Avengers: Infinity War (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Saj vem, da je šla zadeva že zdavnaj mimo in ni več aktualna; moja zamuda pač kaže na to, kako veliko dam na konfekcijske, generično-industrijske kokičarske izdelke iz cineastične imaginacije Marvelovega vesolja, ki se vztrajno valijo s tekočega traku. Nekateri so mi bili iskreno všeč (Iron Man, Guardians of the Galaxy), zato se vsakič znova naivno nadejam, da bom naletel na še kakšnega zanimivega — a se ponavadi prav butasto opečem.

V filmu se srečajo skoraj vsi dosedanji Marvelovi junaki, ki morajo v boju proti Thanosu združiti sile in premagati kar nekaj nesoglasij. Največji čar filma so vsi novi odnosi, ki se spletejo med liki, saj jih tako spoznamo izven njihovih con udobja. Najbolj na udaru je Iron Man, saj se mora dokazati pred dvema junakoma s prav tako velikanskim egom; Star-Lordom in Doktorjem Strangeom. Prisrčen odnos med Iron Manom in njegovim varovancem, »prijaznem sosedskem« Spider Manom se prepričljivo poglobi, za nekatere like pa na trenutke zmanjkuje prostora, zato ostanejo njihovi odnosi na ravni kratkih predstavitev ali nekaj stavkov, kar je škoda, a film je že tako predolg, likov pa tudi celo morje. —Veronika Šoster, Filmstart


Ojej. Nazadnje sem tako huronsko zehal pri Črnem panterju (2018), katerega koncept plehko akcijske zabave se nadaljuje in prepleta z vsemi prejšnjimi in poznejšimi zgodbami Marvelovih stripovskih junakov. Ker marsikatere med njimi v t.i. "tretji franšizni fazi" nisem videl (recimo Captain America: Civil War, Spider-Man: Homecoming ter Thor: Ragnarok, dočim o nekaterih videnih potem nisem pisal), je dramaturška nit Brezmejne vojne še toliko bolj nepovezana, razdrobljena in trhla. In ker nisem mozoljasti 12-letni nerd, ki bi onaniral na vse te faktografske povezave Marvel-univerzuma mož v pajkicah, me toliko bolj jezi, da film nima nikakršne samostojne integritete in neodvisne podobe, temveč se zgolj kot še en kamenček v serijskem mozaiku hollywoodskega oportunizma (bling bling) kotali po zaslužkarski dolini pretvez o premočrtnih pričakovanjih stripovskih navdušencev, ki med brizganjem ejakulatov za ta filmska jajca veselo odpirajo denarnice.

Že osnovna premisa o dežurnem zlobcu Thanosu (digitalno predelani Josh Brolin), ki bi s pomočjo vsemogočnih "kamnov neskončnosti" rad zdesetkal vse živo v vesolju (natančneje: naključno pobil polovico bitij), ker bo potem v stvarstvu kot-da vladalo bolj smotrno ravnovesje oz. bodo tisti preostali imeli boljše življenje, je tako nepopisno absurdna in brez smisla, da jo človek težko pogoltne — tudi če odmislimo zmedeno kakofonijo vseh mogočih stripovskih likov in sterilne masovne CGI bitke, ki zapolnijo dobršno minutažo poltretjo uro dolgega videospota. Nak, ne impresionira me, da se Doktor Strange bori ob boku Tonyja Starka, ki brije norce iz Varuhov galaksije, ki se zajebavajo iz Thora, ki s poudarjeno možatostjo živcira Star-Lorda, ki nejevoljno pomaga Spider-Manu, ki z obešenjaškimi vici in filmskimi referencami poskakuje po vesolju — kvečjemu se mi vse to zdi neverjetno neumno. Stripovski junaki, ki naj bi poosebljali mitološka načela pravičnosti in boja dobrega proti zlu, so se že zdavnaj spremenili v plastične figurice za pospeševanje prodaje merchandising krame in mehurčkastih pijač.

Nekaj je treba reči tudi o koncu, ki bo tako ali tako edino, kar bo čez nekaj let ostalo v spominu. Gre za pogumno potezo, ki je v velikem načrtu seveda premišljena, a vseeno v okviru filma kot takega deluje pretirano, prignano do absurda. Gre za še en žanrski film, ki ne izstopa iz vnaprej danih okvirjev, ki ne pokaže ničesar, česar ne bi že videli in nasploh ne navdihuje. Kamen (neskončnosti) na kamen Marvel vesolje, pač. —Veronika Šoster, Filmstart

Zmaga vijoličasto gumijastega zlobneža (kar v filmskem ali stripovskem svetu kajpak ni kakšna predrzna novost) in posledična upepelitev večine Marvelovih likov v epilogu  SPOILER  me dolgočasita še bolj kot nenehne perturbacije, vnovični zagoni, prednadaljevanja, odvrtki in drugi filmski derivati, s katerimi Hollywood podaljšuje žvenketanje blaganj. Sumim, da bodo naše vrle junake — ali vsaj nekatere med njimi — naslednjič preprosto spet oživili (navsezadnje imajo "kamni neskončnosti" med drugim tudi moč preobračanja časa in sukanja realnosti), vendar mi je resnično zanje popolnoma vseeno. Dvomim, da si bom kmalu spet ogledal kakšnega — in to je za nekoga, ki ima sicer že od nekdaj rad nevidno umetnost stripov, pravzaprav kar žalostna ugotovitev.

2 komentarja:

  1. Če sem kdaj, sem pa ob Infinity War čutil kako ne gledam filma, ampak dobro preračunan produkt. Ampak ok, film je narejen za fane in to nalogo izpolni z odliko. Drugje se niti ne trudi, niti ne preseneti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mah, jaz sem si ga ogledal zaradi silnega navdušenja in odličnih recenzij, češ kako so drzni in nekonvencionalni, ker zlobnež zmaga in skupaj s preostalim vesoljem odmre tudi polovica mož v pajkicah. Mislim, hu kers. Odličnih filmov, kjer glavni junak(i) umre(jo) je tako neznansko veliko (in liki so tako zelo bolj poistovetljivi), da se mi o tem sploh ne da razmišljati. In Thanos da je tako blazno sočuten, kompleksen in dobro upodobljen lik? Nigga please.

    OdgovoriIzbriši